Martin Blatnik (25. 10. 1900-9. 4. 1941) je bil kot komaj 17-letni mladenič vpoklican na frontna bojišča 1. svetovne vojne, s katerih se je srečno vrnil domov.
13. 2. 1928 s je poročil s Frančiško (Faniko) roj. Šeško (24. 4. 1903-6. 9. 1979) iz vasi Brdo (Planina pri Sevnici) in do njegove smrti v prvih dneh 2. svetovne vojne, 9. 4. 1941, se je njima rodilo sedem otrok.
Na orožne vaje je bil v obdobju Kraljevine SHS, kasneje Kraljevine Jugoslavije, vpoklican tako rekoč vsako leto, zadnjič v Črno na Koroškem tik pred začetkom druge svetovne vojne, 29. marca 1941. Kot pripadnik 1. čete 6. paradnega bataljona kraljeve vojske je padel v boju z Nemci 9. aprila 1941 v Mežici pri Prevaljah.
Spomini
Vojaki so bili onkraj v bunkerju, ko se je „zgodil” napad nemške vojske onkraj Meže v Mežici. Takrat sta bila tam tudi dva Šentlenartčana (z Vrha nad Laškim), in to Maček iz Kladja in Mišek iz Grahovš. Takrat sta mu omenjena rekla: “Martinek, pustimo in se predajmo, saj vidiš, da so že vsi komandanti odšli, ker so vedeli za premoč nemške vojske.”
Onadva sta rekla, da se bosta predala. Ata je pa rekel: “Jaz se ne upam predati, ker imam otroke in ženo doma.”
In ko je prišla nemška vojska, so le-ti izstrelili »probojne« granate v bunkerje na vojake, ki se niso predali. In oče je bil v enem od njih. Ostali so odvrgli orožje in mahali z belo cunjo v znak predaje. Nemci za temi, ki so se predali, sploh niso streljali, niti jim niso sledili, da bi jih ujeli; oba, Maček in Mišek, sta s Koroške pripešačila domov.
In tako je naša mama ostala sama na 16 ha veliki kmetiji s sedmimi otroki in gluhonemim stricem. Starost otrok je bila od 11 let do 11 mesecev. Nekateri smo se spominjali očeta, nekateri ne. Žalostno je bilo, ko očeta ni in ni bilo nikoli več domov.
