Z izgraditvijo prve bolnišnice leta 1893 na tej ulici je postala le-ta tudi bolj prometna in prepoznavna.
Po začetnem imenovanju Kórház utcza (Bolnišnična ulica) se je kasneje ime preimenovalo v Vasut utcza (Kolodvorska ulica), danes pa nosi ta ulica ime Ulica arhitekta Novaka, po znanem soboškem arhitektu Francu Novaku, ki je pomembno prispeval k arhitekturni gradnji mesta v času med obema vojnama.
Poimenovanje Kolodvorska ulica je prav gotovo vezano na vzpostavitev železniške proge Murska Sobota-Budimpešta leta 1906, kar je predstavljalo nekakšen vrhunec upravnega in gospodarskega razvoja tistega časa. Z ostalim slovenskim železniškim omrežjem, in sicer do Ormoža, pa je bila Murska Sobota povezana šele leta 1924, torej po priključitvi Prekmurja k matični državi. Izpostaviti velja vlak Gorička Mariška, ki je dobil ime zaradi vožnje po Goričkem. Po progi Murska Sobota-Hodoš je namreč ta vlak vozil od 26. junija 1907 pa do 31. maja 1968, svojo zadnjo vožnjo pa je na tej progi odpeljal na silvestrovo leta 1968. Gorička Mariška „svoj zasluženi pokoj” danes preživlja pred murskosoboško železniško postajo.
Literatura:
Rous Sebastijan: Gorička Mariška. Zbornik soboškega muzeja 5. Murska Sobota: Pokrajinski muzej, 1998, str. 167-180.
Fujs, Metka: Kratek pregled zgodovine Sobote. Zbornik soboškega muzeja 11-12. Murska Sobota: Pokrajinski muzej, 2008, str. 171-192.
Huber, Ivanka: Gorička Mariška. V Luthar Oto idr. (ur.). Prekmurje: za radovedneže. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str.139-140.
Poimenovanje Kolodvorska ulica je prav gotovo vezano na vzpostavitev železniške proge Murska Sobota-Budimpešta leta 1906, kar je predstavljalo nekakšen vrhunec upravnega in gospodarskega razvoja tistega časa. Z ostalim slovenskim železniškim omrežjem, in sicer do Ormoža, pa je bila Murska Sobota povezana šele leta 1924, torej po priključitvi Prekmurja k matični državi. Izpostaviti velja vlak Gorička Mariška, ki je dobil ime zaradi vožnje po Goričkem. Po progi Murska Sobota-Hodoš je namreč ta vlak vozil od 26. junija 1907 pa do 31. maja 1968, svojo zadnjo vožnjo pa je na tej progi odpeljal na silvestrovo leta 1968. Gorička Mariška „svoj zasluženi pokoj” danes preživlja pred murskosoboško železniško postajo.
Literatura:
Rous Sebastijan: Gorička Mariška. Zbornik soboškega muzeja 5. Murska Sobota: Pokrajinski muzej, 1998, str. 167-180.
Fujs, Metka: Kratek pregled zgodovine Sobote. Zbornik soboškega muzeja 11-12. Murska Sobota: Pokrajinski muzej, 2008, str. 171-192.
Huber, Ivanka: Gorička Mariška. V Luthar Oto idr. (ur.). Prekmurje: za radovedneže. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010, str.139-140.
