»Tonček je bil temperamenten človek. Znane so njegove žive diskusije, vztrajno je znal predavati o liku snemalca, saj se je prebil skozi trdo šolo spoznanja prve vrste. Bil je ustrežljiv tovariš, vendar ponosen in dosleden do skrajnosti. Bil je vzor discipliniranega filmskega delavca, takten in obziren do tovarišev, toda oster, če je naletel na površnost in neznanje iz malomarnosti. Tako je Tonček predstavljal vzgled zavzetega filmskega delavca, ki mu je film predstavljal začetek in konec vseh stremljenj.« (Ernest Adamič, 1953)
Anton Smeh, pogosto podpisan tudi kot Harry Smeh, ni bil le naš prvi poklicni snemalec, ampak tudi pionir slovenskega, hrvaškega in srbskega filma.
Vzgojil je vrsto slovenskih snemalcev in filmskih delavcev. Od vsega začetka je bil med bolj požrtvovalnimi graditelji temeljev slovenskega filma. V filmografiji slovenskega filma mnogokrat srečamo njegovo ime.
Kdaj in kje se je spoznal s filmom, ne vedo povedati niti njegovi sodelavci, prijatelji in sorodniki. V različnih virih izvemo veliko o njegovem delu, manj o njegovem zasebnem življenju, ki ga je delil le z najbližjimi.
Snemal je predvsem reportaže in dokumentarne filme, se spoznal s številnimi znanimi igralci in se poskusil celo v filmski vlogi. Na začetku je veliko delal v tujini, po drugi svetovni vojni pa se je vrnil v Slovenijo.
Filmski snemalec Ivan Marinček ga opisuje kot mirnega, nevsiljivega, izredno discipliniranega in doslednega.
Montažer in scenarist Dušan Povh je Smeha opisal z anekdoto, ki je nastala med snemanjem filma Na svoji zemlji: »V režiji smo pregledovali posnetke s terena. Na posnetkih, kjer bi morali biti partizani, jih ni bilo. Vprašal sem ga, kje so partizani. On pa mi je odgovoril: „Ja, če jih ni na filmu, so se pa skrili.”«
