Že od gimnazijski let piše kratko prozo in pesmi za svojo dušo. V revijah jih je začela objavljati šele v devetdesetih letih. Za izdajo zbirke jo je opogumil čas, ko je bila že drugič izbrana na državno srečanje literatov seniorjev. Do danes je izdala že pet pesniških zbirk, iz njenega bogatega opusa predstavljamo tri pesmi.
Naj bom žarek
Veseli ljudje so kot sončni žarki.
Posijejo v samoto
in jo naredijo rodovitno.
Posijejo v žalost
in spremeni se v upanje.
Posijejo v obup
in prebudi se veselje.
Sijejo v srce
in odpre se življenju.
Naj bom sončni žarek v senci noči,
odsev svetlobe v srcih ljudi,
naj bom za koga luč v temi,
naj bom dar za druge.
Iz zbirke Za besedo te prosim, 2007.
Srečujemo se
Srečujemo se
in se podajamo po koščkih.
Vsak mi je ljub,
vsak odnaša del mene
in vsak podarja
del sebe.
Smejemo se
in si podajamo roke,
veseli, da smo,
skupaj na poti,
v pomoč, v veselje,
s srečo si prihajamo naproti.
Srečujemo se
in puščamo sled,
za danes, za jutri,
za vedno.
Nihče ni izgubljen.
Iz zbirke Tišino polnijo ptice, 2002.
Srebrne nitke
Upočasnila sem korak,
srebro je že v laseh,
okornost se je zalezla v ude
in včasih ne vem,
ali prihajam ali odhajam.
A duša živi.
Vsak dan znova
se v njej rojeva veselje,
vstaja iz bogastva minulih let
dehti iz cvetice ob poti,
raste iz zelenja v mladem gozdu,
srebri se v belih kristalih –
in polni ob spominu na ljudi,
ki so mi prekrižali pot.
Moč raste iz življenja.
Iz zbirke Tišino polnijo ptice, 2002.
