Tiho in neopazno minevajo leta … Le kam so šla? 60 let! Torej se je začelo že 8 let prej – leta 1955, ko smo stopili v 1.razred OŠ.
Prvi razred sem zaključila na Sladki Gori, v drugem pa sem se priključila Šmarčanom. V šolo sem se do 5. razreda vozila iz Šentvida z vlakom ali s kolesom, tako da sem šele kot petošolka postala prava Šmarčanka.
Spominjam se, da je leta 1958 je zapadel tako visok sneg, da me je sosed nesel ” štuporamo” na železniško postajo v Šentvidu. V šolo sem nosila majhno punčko in se igrala pod klopjo med matematiko, ki me nikoli ni zanimala. Učiteljica me je seveda zasačila in mi jo vzela. Po pouku pa so sošolci obstopili kateder in prosili: „Dajte ji jo nazaj…”. To je še bila solidarnost.
Rada sem pela in veliko nastopala. Včasih sem se morala v enem dnevu pripraviti na nastop, če je kdo zbolel, da sem nadomestila točko. Bila sem pač pri roki. Z Marto Hrovat sva od mojega drugega razreda naprej (ona je bila leto starejša) več let v narodnih nošah nastopali s Prešernovo Od železne ceste. Morala je peti fantovsko vlogo. Ne vem, ali so bili fantje sramežljivi ali kaj. Tako sva peli tudi ob otvoritvi proge Celje – Kumrovec. Za nagrado sva se takrat lahko peljali po novi progi do Kumrovca in nazaj.
Od železne ceste
France Prešeren
Bliža se železna cesta,
nje se ljub’ca veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
kakor tiček poletim.
„Ak’ je blizu tista cesta,
moraš vzet’ me, ljubček moj!
da, pogledat tuja mesta,
bom peljala se s teboj«.
V 2. razredu nas je učila Jožica (Pinka) Lorger, žena vrhunskega atleta Stanka Lorgerja, v tretjem Slava Ivanišević, v četrtem Vilma Kogelnik, v petem je bila razredničarka Marta Lešnik, v šestem, sedmem in osmem pa Jure Zdovc. Ta je bil od vseh najbolj strog, a nas je tudi veliko naučil. Učil nas je nemščino, srbohrvaščino in slovenščino. Vsa pravila smo morali zdrdrati in jih znam še danes. V nemščini smo v gimnaziji prav blesteli. Dal nam je temelje znanja in morda sem prav zato študirala slovenščino. V našem razredu smo končale kar tri slavistke: Anica Kolar, Marjeta Otorepec in jaz. Spomnim se, kako nam je nekaj časa vsak dan bral Jurčičevega Sosedovega sina, da bi nas navdušil za branje.
Na razredni stopnji smo imeli nekaj krožkov, obiskovala sem ročna dela pri učiteljici Anici Klinc, nekateri pa smo se učil še klavir pri prof. Zlati Prodan. Pevski zbor je vodila Milka Senica.
Izhajal je tudi šolski časopis »Šmarski rod«, kjer smo radi objavljali pesmice in spise. Likovno ga je urejal učenec Stane Jagodič, danes znani slikar, grafik, karikaturist.
V petem razredu smo imeli pouk v drugem poslopju, tako imenovani „gimnaziji”. Razrednikom so se pridružili še drugi predmetni učitelji. Ravnatelj je bil Viktor Rom, ki nas je od šestega razreda naprej učil matematiko. Nov predmet, nemščino, nas je učila Albina Pavlič, mladinski pevski zbor je vodila prof. Zlata Prodanova. Tehnični pouk in telesno vzgojo je učil tovariš Ivo Pavlič. Dobili smo dva nova predmeta: sadjarstvo in prometno vzgojo, likovni pouk je učil Jože Jakoš. V 7. razredu smo dobili spet nove predmete. Fiziko nas je učila Marija Fras, kemijo pa Marica Marš, ki nas je učila tudi biologijo. V gospodinjstvo nas je uvajala Marta Lešnik.
To leto smo pouk zaključili pet dni prej, ker se je na šoli pojavil trebušni virus.
V 8. a razredu (1962/63) nas je bilo v razredu le še 28, v paralelki pa 24 učencev. Kemijo nas je to leto učila Ivanka Peterlin, glasbo pa Jerica Lešnik.
Valete takrat še ni bilo. Pouk smo zaključili malo prej, zadnji dan pa je bila samo podelitev spričeval in poslušanje glasbe v obeh učilnicah. Vedno smo se veselili končnih izletov, bili smo na Pohorju, pa v Velenju in Mariboru, na Lisci in Kalu ter na Mrzlici, obiskali smo tudi Zagrebški velesejem.
Na končni izlet smo v 8. razredu skupaj šli za tri dni v Rovinj. Potovali smo z vlakom. Mnogi so takrat prvič videli in doživeli morje. Prespali smo v lesenih hišicah, last Zveze borcev. Bilo je enkratno. Ob vrnitvi pa nas je vlak peljal samo do Grobelnega in nadaljeval vožnjo v Maribor. Prispeli smo okrog štirih zjutraj in ni bilo prevoza do Šmarja. Zato smo se kar peš po glavni cesti in preko travnikov odpravili domov. Bilo je povsem samoumevno. Si predstavljate, kako bi na to starši gledali danes?
