se je na literarnem večeru predstavila z besedili Takrat je svet padel s tečajev (kratka zgodba) in Kadar se starci igrajo (pesem).
Takrat je svet padel s tečajev
Iz knjig in starih zapiskov, ki so jih leta skrivali kovčki in skrinje na podstrešjih, luščim polpreteklo zgodovino, prvo svetovno vojno, ki je dolgo pred izbruhom čakala na iskro, da podžge grmado apetitov nakopičenih v glavah zdolgočasenih evropskih vladarjev, ki so nenadoma našli v sarajevskem atentatu vzrok za totalno vojno.
Ta iskra, je bila povod, da so s svinčenimi vojaki postrojenimi po biljardnih mizah generali končno oživili igre otroštva, tokrat z apetitom po tujih ozemljih in so končno lahko začeli z največjim tekmovanjem v razvoju novega orožja, za masovno uničevanje. Za kar pa je bil potreben denar. Naša dežela je imela bogato zakladnico v živosrebrnem rudniku, ki ga je gosposka že stoletja izčrpavala in samo jemala. Za uboga knapovska pleča, ki so se pod bremenom trla v prerani grob in njihove družine, je dajala bore malo. Nadomestne delovne sile je bilo dovolj, posebno v preštevilnem kmečkem prirastku.
Praded Franc Jež je že pred letom 1887 zapustil kmečko ognjišče na Vojskem in rudnik mu je bila edina možnost preživetja.
Užil je samo tri leta zakona z ženo Micko, ki mu je povila sina in dve hčeri in kmalu po zadnjem porodu umrla. Živa je ostala drugorojenka. V drugem zakonu, ki je trajal le šest let, se mu je slika obrnila in na svet sta privekala sinova Franc in Matevž, zadnja je bila hči. V krstno knjigo so ji leta 1897 napisali ime Marija po mami. Mici so jo klicali vse življenje.
Je bila kriva bolezen ali rudnik, da je oče kmalu za tem umrl?
Mati se je znova poročila. V zakonu s Francem Lapajnetom je rodila sina Rafaela in dve hčeri, ki sta umrli, prva stara leto dni, druga štiri. Od vseh teh številnih rojevanj so ostali samo Franc, moja babica in Rafael, ko je prva vojna zarezala vanje in v svoje vrste potegnila najstarejšega Franca. Čeprav so spopadu velikih sil napovedovali kratek dah, „Preden listje odpade bomo doma.” se je ta kar vlekel. In leto 16 je bilo za družino najbolj tragično. Umrla je mati in nekje na tirolskih bojiščih 29. decembra je izgubil življenje 25. letni sin Franc. Zadnja njegova fotografija, ki jo pošlje sestri ima datum 29. januar 1915 s pripisom:
„Pustim vse lepo pozdravit in če mi hočeš kaj poslati, če imaš kaj denarja, drugega ti nimam kaj pisati, zdrav sem. Adijo, tvoj brat Franc! Serbus!”
Moji babici Mici je bilo devetnajst let, ko je takrat ob dvojni izgubi dobila v oskrbo slaboumnega brata Matevža, polbrata Rafaela in očima, ki vsem tem tegobam ni bil kos.
Vojna, pomanjkanje in sama skoraj še otrok, ki je moral čez noč odrasti, je bila prepuščena svoji iznajdljivosti.
Iz zapajčenih ostalin izbrskam še eno njeno zgodbo, da je v času pred vojno spoznala postavnega mladeniča. Vendar usoda ni poznala milosti, ena ljubezen več ali manj. Goreče glasilo: „Vse za vero, dom, cesarja”, je bilo močnejše in mladca so poslali na obronke Karpatov. Na fotografiji, ki jo je dobila v spomin 25. februarja leta 17, je oblečen v medvedji kožuh, obut v škornje čez kolena in glavo mu krasi črna kučma, orokavičena roka počiva na belem secesijskem stojalu. Pravi holywoodski lepotec resnega deškega obraza z navzgor zavihanimi brčicami. Je bila slutnja, je bilo to slovo, ker na zadnjo stran napiše svoji izvoljenki:
„Draga mi! V začetku mojega pisanja te prav serčno in lepo pozdravim tvoj nepozabljeni France. Mici, jast ti pošiljam mojo fotografijo v zimski odeči. Mici, pozdravim vse doma.”
Potem o njem ni bilo več glasu. Njegov film se je odvrtel kmalu pred koncem vojne, saj je ravno na karpatskih bojiščih padlo največ slovenskih fantov. Pred vrati je bila namreč oktobrska revolucija.
Ta kovček spominov, pa naj ostane odprt, da se nikoli več ne ponovijo apetiti po Veliki vojni.
Kadar se starci igrajo
Svinčeni vojak na biljardni mizi
ne ve, da v jarkih umirajo
fantje od krogel in dima,
da zemlja in reke nič krive,
komaj požirajo njihova trupla.
Svinčeni vojak koraka po žametu,
ne ve za gore, pustinje,
kjer se v blatu gnetejo živi,
eden drugemu ščit,
ki jih le molitev tolaži pred smrtjo
in strahom pred drugo stranjo.
Ko bo izjokalo vesolje vse zvezde krvave,
gromot bo potihnil,
pod lučkami regrata ležal bo le še spomin.
Svinčeni vojak ne ve,
da bodo takrat pretopili ga v orgle.
Iz knjig in starih zapiskov, ki so jih leta skrivali kovčki in skrinje na podstrešjih, luščim polpreteklo zgodovino, prvo svetovno vojno, ki je dolgo pred izbruhom čakala na iskro, da podžge grmado apetitov nakopičenih v glavah zdolgočasenih evropskih vladarjev, ki so nenadoma našli v sarajevskem atentatu vzrok za totalno vojno.
Ta iskra, je bila povod, da so s svinčenimi vojaki postrojenimi po biljardnih mizah generali končno oživili igre otroštva, tokrat z apetitom po tujih ozemljih in so končno lahko začeli z največjim tekmovanjem v razvoju novega orožja, za masovno uničevanje. Za kar pa je bil potreben denar. Naša dežela je imela bogato zakladnico v živosrebrnem rudniku, ki ga je gosposka že stoletja izčrpavala in samo jemala. Za uboga knapovska pleča, ki so se pod bremenom trla v prerani grob in njihove družine, je dajala bore malo. Nadomestne delovne sile je bilo dovolj, posebno v preštevilnem kmečkem prirastku.
Praded Franc Jež je že pred letom 1887 zapustil kmečko ognjišče na Vojskem in rudnik mu je bila edina možnost preživetja.
Užil je samo tri leta zakona z ženo Micko, ki mu je povila sina in dve hčeri in kmalu po zadnjem porodu umrla. Živa je ostala drugorojenka. V drugem zakonu, ki je trajal le šest let, se mu je slika obrnila in na svet sta privekala sinova Franc in Matevž, zadnja je bila hči. V krstno knjigo so ji leta 1897 napisali ime Marija po mami. Mici so jo klicali vse življenje.
Je bila kriva bolezen ali rudnik, da je oče kmalu za tem umrl?
Mati se je znova poročila. V zakonu s Francem Lapajnetom je rodila sina Rafaela in dve hčeri, ki sta umrli, prva stara leto dni, druga štiri. Od vseh teh številnih rojevanj so ostali samo Franc, moja babica in Rafael, ko je prva vojna zarezala vanje in v svoje vrste potegnila najstarejšega Franca. Čeprav so spopadu velikih sil napovedovali kratek dah, „Preden listje odpade bomo doma.” se je ta kar vlekel. In leto 16 je bilo za družino najbolj tragično. Umrla je mati in nekje na tirolskih bojiščih 29. decembra je izgubil življenje 25. letni sin Franc. Zadnja njegova fotografija, ki jo pošlje sestri ima datum 29. januar 1915 s pripisom:
„Pustim vse lepo pozdravit in če mi hočeš kaj poslati, če imaš kaj denarja, drugega ti nimam kaj pisati, zdrav sem. Adijo, tvoj brat Franc! Serbus!”
Moji babici Mici je bilo devetnajst let, ko je takrat ob dvojni izgubi dobila v oskrbo slaboumnega brata Matevža, polbrata Rafaela in očima, ki vsem tem tegobam ni bil kos.
Vojna, pomanjkanje in sama skoraj še otrok, ki je moral čez noč odrasti, je bila prepuščena svoji iznajdljivosti.
Iz zapajčenih ostalin izbrskam še eno njeno zgodbo, da je v času pred vojno spoznala postavnega mladeniča. Vendar usoda ni poznala milosti, ena ljubezen več ali manj. Goreče glasilo: „Vse za vero, dom, cesarja”, je bilo močnejše in mladca so poslali na obronke Karpatov. Na fotografiji, ki jo je dobila v spomin 25. februarja leta 17, je oblečen v medvedji kožuh, obut v škornje čez kolena in glavo mu krasi črna kučma, orokavičena roka počiva na belem secesijskem stojalu. Pravi holywoodski lepotec resnega deškega obraza z navzgor zavihanimi brčicami. Je bila slutnja, je bilo to slovo, ker na zadnjo stran napiše svoji izvoljenki:
„Draga mi! V začetku mojega pisanja te prav serčno in lepo pozdravim tvoj nepozabljeni France. Mici, jast ti pošiljam mojo fotografijo v zimski odeči. Mici, pozdravim vse doma.”
Potem o njem ni bilo več glasu. Njegov film se je odvrtel kmalu pred koncem vojne, saj je ravno na karpatskih bojiščih padlo največ slovenskih fantov. Pred vrati je bila namreč oktobrska revolucija.
Ta kovček spominov, pa naj ostane odprt, da se nikoli več ne ponovijo apetiti po Veliki vojni.
Kadar se starci igrajo
Svinčeni vojak na biljardni mizi
ne ve, da v jarkih umirajo
fantje od krogel in dima,
da zemlja in reke nič krive,
komaj požirajo njihova trupla.
Svinčeni vojak koraka po žametu,
ne ve za gore, pustinje,
kjer se v blatu gnetejo živi,
eden drugemu ščit,
ki jih le molitev tolaži pred smrtjo
in strahom pred drugo stranjo.
Ko bo izjokalo vesolje vse zvezde krvave,
gromot bo potihnil,
pod lučkami regrata ležal bo le še spomin.
Svinčeni vojak ne ve,
da bodo takrat pretopili ga v orgle.
