Osrednja knjižnica Celje vabi ob 55-letnici humorističnega časopisa Pipec na ogled priložnostne razstave iz zbirke domoznanskih časopisov, ki bo na ogled od 3. do 31. decembra 2018 v II. nadstropju knjižnice.
Nekako po golem naključju je decembra 1963 na Celjskem nastal in do danes obstal humoristični časopis Pipec, prvi in edini na Slovenskem, ki si ga je omislil in izdajal kak novinarski aktiv. Tu je bilo med novinarji pač očitno vedno dovolj antidružbenih elementov ali primerkov, ki so se jim družbena dogajanja, naj je šlo za pojave ali posameznike, zdela vsekakor dovolj smešna in zabavna, da so šli nadnje s humorjem in satiro, seveda tudi z nekaj nujnega poguma, soočiti se z reakcijami celo forumov sistema, čeprav največkrat kot Cervantesovi bojevniki, brez zadetkov v polno. Res je namreč, da je bila humoristična fronta največkrat podobna obstreljevanju s fračo, saj so časopis sprejemali zelo miroljubno, bodisi ker je bil tudi sam – v duhu občutka za pravo mero – preveč miroljuben, bodisi ker so bili pred humorjem in satiro, kakor in kolikor so jo že razumeli, dovolj dobro zaščiteni s položaji.
Ni izključeno, da so k nastanku Pipca nekaj malega prispevale Celjske bodice, ki jih je objavljal Celjski tednik (med rednimi sodelavci je bil pisatelj Franjo Roš), sicer pa je pod prvo številko podpisan uredniški odbor – Drago Hribar, Jure Krašovec, Franjo Krivec, Vlado Smeh (odg. ur.) in Janko Volf. Natisnili smo ga v nakladi 5 tisoč izvodov, izvod je stal 30 dinarjev.
Kakor je Pipec spočetka nastajal tako rekoč kolektivno (v posebni sobi hotela Celeia), tako je včasih kasneje prevladala stihija, tudi kot posledica denarnih težav.
(Zgodilo se je celo, da je pri neki številki na koncu zmanjkalo gradiva in je zazijala precejšnja praznina. Da bi meter v stavnici lahko povezal stran, jo je bilo treba seveda kar najhitreje zapolniti. In tako rekoč v trenutku se je porodila Celjska kadrovska, nanašajoča se na celo vrsto direktorjev, ki so kandidirali za župana, ne da bi jih sploh kdo kandidiral.) Pravzaprav je v tistih kritičnih časih samo veliko razumevanje Cetisa reševalo časopis, ki bi bil sicer že na začetku mrknil. Seveda pa niti tedaj niti v zadnjih trinajstih letih, ko je ob družbeni presnovi Pipec postal večji, vsebinsko gotovo pestrejši in v precej višji nakladi izhaja vsako leto, ni izostalo osnovno vodilo – ostati v besedi in ilustraciji nekakšna celoletna ali celo dvoletna kritiška humoristična kronika, saj je večina družbenih pojavov, ki jim je bila posvečena, dovolj simptomatično zaznamovala tako dolga obdobja.
Drago Hribar
Vir: Pipec – 40 let (1963-2003)
