Med raziskovanjem Leopoldininega življenja smo pridobili dopis Muzeja narodne osvoboditve Maribor, iz katerega smo prvič izvedeli za knjigo Totengedenkbuch der Deutsch – Untersteirer, ki jo je leta 1970 v Gradcu izdalo društvo Die Landmannschaft der Deutsch-Untersteirer in Osterreich. V knjigi je na str. 122 navedeno: “Pečar Leopoldina /…/ Maja 1945 je bila v koncentracijskem taborišču v Strnišču (Sterntal), nato je kot kuharica izginila v mariborski kaznilnici.” Vira tega podatka, ki se časovno ne ujema povsem s podatki o Leopoldini iz arhivskih in ustnih virov, ne poznamo. Prav tako ni čisto jasno, zakaj se je Upravna enota Maribor pri ugotavljanju državljanstva Leopoldine Pečar sredi leta 2001 obrnila na Muzej narodne osvoboditve Maribor.
Nesporno pa je dejstvo, da je izvod omenjene knjige prišel takoj po izidu tudi na Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, kjer je bil takrat ravnatelj zgodovinar Tone Ferenc. Le nekaj let prej je doktoriral s temo Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 in je bil torej odličen poznavalec dogodkov vojnega in povojnega časa na Štajerskem. Knjigo Totengedenkbuch je natančno analiziral in ugotovitve povzel v članku Knjiga, ki nas je vznemirila, objavljenem v reviji Naši razgledi 12. 3. 1971. V članku je zelo kritičen do uporaba izraza nedolžne žrtve, do razvrščanja imen žrtev po regijah in kategorijah, do napačnega poimenovanja mariborskih ulic in celo do načina pisanja šumnikov. Neznanim avtorjem knjige je očital ”nizke politične namene” in izrazil skrb, da uradna avstrijska politika ne bi ostala ravnodušna do objave.
Zgodovinar Tone Ferenc je očitno preveril vseh 4600 imen, naštetih v knjigi, da je lahko konkretno navedel v članku 70 oseb, ki so bili sodelavci pri okupatorjevih zločinih ali del okupacijskega aparata, ter še za nekaj sto oseb ocenil, da so bili zaupniki pokrajinskega urada NSDAP ali pripadniki vermanšafta. Za preko 4000 imen na seznamu pa avtor ni navedel nobenega ugovora glede njihove uvrstitve v knjigo in ni zanikal, da so te osebe leta 1945 nasilno izgubile življenje. Posredno je torej prav Ferenčev članek v reviji Naši razgledi marca 1971 prvi javno opozoril na povojne poboje na ozemlju današnje Slovenije.
