”Revolucije rušijo, da bi gradile, pri tem pa včasih razrušijo marsikaj, česar ne bi bilo potrebno rušiti. Iščejo nove poti in se pri tem marsikdaj motijo. Tisti ljudski sloji, ki so bili še včeraj nič, postanejo z revolucijo odločilna družbena sila, vendar nosijo s seboj tudi lastnosti iz časov svoje popolne brezpravnosti. Zato prinašajo narodom napredek, pa tudi prodore sovraštva, ki se je nabiralo v časih njihovega zatiranja in njihovega boja na življenje in smrt za njihovo lastno usodo. Tudi naša revolucija ni mogla biti nedotakljiva za vplive takšnih objektivnih zakonitosti.”
Te velike besede je podpisal Edvard Kardelj, v nekdanji SFRJ drugi človek za Titom, v zborniku, ki je izšel leta 1975 ob 80-letnici Josipa Vidmarja, med drugim prvega povojnega predsednika prezidija slovenske Ljudske skupščine. V Vidmarjevo čast je bila 13. 10. 1975 sklicano izjemno razširjeno zasedanje skupščine Socialistične republike Slovenije, na katerem je nastala pričujoča fotografija. Slavljenec sedi v prvi vrsti četrti z leve, Edvard Kardelj pa je tretji z leve. Za govorniškim pultom je Mitja Ribičič, v času dogodka najvišje rangiran slovenski politik v Jugoslaviji, med vojno in po njej pa pomemben operativec. Z Leopoldino Pečar ga povezuje njegova depeša iz junija 1945, v kateri se navdušuje nad primernostjo taborišča v Strnišču: “Ima 7km2 ter lahko sprejme po oceni na oko najmanj 20 – 25 tisoč Švabov. To bi bil centralni logor, /…/.” Kardelja z Leopoldinino usodo povezuje neka druga junijska depeša: “Kidriču osebno. Najkasneje v teku treh tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča bodo sodila samo vojnim osebam, vse druge bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.”
Josip Vidmar je bil bolj previden človek in ni nikoli zapisal tako direktnih besed v zvezi s povojnimi poboji. Je pa leta 1929 napisal zelo hudobno kritiko Seliškarjeve povesti Rudi: ”Če pridenem še, da knjiga ni niti jezikovno zgledna, lahko tvegam sodbo, da je s tem delcem obnovljen stari tip naše mladinske povesti v vsej mizeriji. /…/ Dosedanje »centralne osebnosti« slovenske literature tako slabih del niso pisale.” (Vir: Ljubljanski zvon, (9) 1929 na dLib.) Tone Seliškar tega zapisa zagotovo ni pozabil in mogoče je prav zato v članku Maščevanje je strašna beseda maja 1945 nedvoumno zapisal: “Predsednik Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta, Josip Vidmar, je izpregovoril to strašno besedo. Toda naše maščevanje ni slepo, brezumno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike /…/ Ne, tega ne poznamo, pač pa je predsednik v imenu vsega naroda obljubil žrtvam, da mora izginiti vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in zverinskega!” Razmišljam … če je tak odnos do kolektivne krivde oz. krvnega maščevanja imel Vidmar, ki je leta 1945 dopolnil petdeset let, prebral vse velike pesnike in občudoval svetovne mislece …, če je tako načitan človek verjel v zablodo, da bodo novega človeka ustvarili tako, da bodo likvidirali vse, ki niso po novih merilih …, kako lahko potem očitamo krvava dejanja kovaškim vajencem!
V dveh letih sem imel priložnost vpogleda v stotine strani dokumentacije o nekaterih akterjih povojnih dogodkov na Štajerskem in naredil skoraj enak obseg zabeležk. Ko po vsem tem razmišljam o krivdi posameznikov, da so spodbujali, dopustili ali izvajali tako obsežno maščevanje na predpostavki kolektivne krivde dela prebivalcev spodnje Štajerske, se mi zapiše parafraza Vidmarjeve modrosti iz njegove zadnje knjige Mrtvaški ples: “Pisal sem že nekoč, da je smrti toliko in takih, kolikor je življenj in kakršna so življenja.” Za mrtvaške plese na Pohorju, na Dravskem polju in drugod na spodnjem Štajerskem pa lahko rečemo, da ”je krivd toliko in takšnih, kolikor je bilo storilcev in kakršna so bila njihova življenja.” Ni mi bilo vsem enako lahko odpustiti!
Najvišje na lestvici med slovenskimi odločevalci po drugi svetovni vojni je bil Edvard Kardelj, ki je leta 1945 dopolnil petintrideset let. Zgornji zapis o nezaželenih učinkih revolucije je napisal kot petinšestdesetletnik leta 1975, nekaj mesecev po objavi znamenite Kocbekove izpovedi o povojnih pobojih v knjigi Kocbek – Pričevalec našega časa. Kardelj svoje revolucionarne refleksije torej ni napisal spontano, a bere se iskreno. Ko to pišem sam petinšestdesetletnik in razmišljam o teži posameznikovih dejanj ali besed v mladosti, si moram priznati, da sem kot petintridesetletnik tudi delal najboljše in najslabše stvari v svojem življenju. Želim si, da bi v moj spomin ostale samo prve, a kot človeka me preganjajo druge. Objektivno gledano sicer nisem storil nič zares hudega, nikomur vzel človekovega dostojanstva, kaj šele življenja. A dejstvo je, da me okolje v mladosti ni postavljalo pred odločanje o življenju in smrti drugih. Ne morem vedeti, čigavo uniformo bi nosil na Štajerskem, če bi se rodil petdeset let prej, v katero smer bi se radikaliziral, kako umazal dušo pod prisego zvestobe eni ali drugi veliki iluziji.
