Prepis:
“Tema je bila zunaj, a vlak se je vsako tolko ustavil, pa mi se nismo ozirale ven, ker srce name je žalovalo po rodni zemlji, ko se je zjutro zdanilo, smo zagledale sneg, kateri v naših krajih še ni bil, a potem vlak se ustavi, bili smo v Terbižu, potem gre naprej, smo prestopile tisto strašno mejo, katera tla nam so bila vedno nasprotna, ko se ustavimo v prvem nemškem mestu, zagledamo prve ljudi, kateri nismo nič razumili, to je bilo strašno, vlak teče naprej, v vlaku je bila lušna družba, in čas je hitro minil, pride 9 ur zjutro, ko se ustavimo, prišli smo v Beljak, stražarji, kateri so nas iz Trsta pripeljali, so nas izročili drugim, a peljali so nas v barake, strašno je bilo za nas, se vdati tistemu življenju tam smo položili našo premično pod posteljo, še nismo se vseli ko začne tuliti tista strašna sirena, hitro tečemo v zaklonišče, zrakoplovi pa so pasavali v bližini, pride večer nas popeljelo jesti, nam ni šlo dol ker ni imelo duha da bi jedli ljudje. Mislili smo da bodemo ostali tukaj da bomo blizu doma, potem nam povedo da jutri zjutro se bodemo peljali še 400 km bolj daleč. Šli smo spet v brake strašno je bilo, ker doma je bila lepa postelja, a tukaj žalost slamca trda, pa vse se prenese tudi še slabše, bomo mogle. Zjutro ustanemo, se otpravimo in potem nas peljejo na vlak, žalostna so bila naša srca, ko so se zmirom bolj od doma otpravljala, vlak je tekel naprej zmirom umes hribov, šel je gor po stari Avstriji in po Koroškem, sneg je bil zunaj, največ straha nam je dajal ker čevljev nismo imele.”
Original hrani gospa Nadja Hvala.
