Hodim po vrtu

Hodim po vrtu,
zaraslem
z grmovjem cvetja,
gledam v gozdnate
strmine Huma
in nosim v sebi
svoj nemir …
Tesnoba se
plazi k meni,
četudi oči
objemajo cvet.

Nikoli ne išči
v večernem mraku
s samim seboj
jasne misli,
novo odplavlja staro,
išče in išče –
a v svetlobi besede
ostane v srcu
le skromno prgišče.