“Leta 1916 je prišel ukaz, da morajo vsi prebivalci iz vasi v begunstvo na Kranjsko ali pa v taborišče v Steinklamm. Frančiška Buda (roj. Švagelj, 1879-1962) je bila sama z otroki, ker je bil mož Vincenc Buda (1874-1947) na fronti. Predno se je odločila za odhod, je prodala sod vina in vso živino, razen krave. Odločila je, da gre z družino proti Ljubljani. Na voz je naložila štiri otroke, nono, živež, obleko in ostale potrebne stvari. Od
doma je vzela še slamoreznico in kravo. To so odpeljali s tovornim vlakom.
Z otroci in nono pa so se peljali s potniškim vlakom. V Trzinu je od župana dobila majhno hišico. Vsi so spali v eni sobi, ob kateri je bila majhna kuhinja. Frančiška je poleti pridno delala pri hišnem gospodarju in tako zaslužila za hrano. V tem času je otroke čuvala njihova nona. Ob novem letu 1918 je v Trzin prišel na dopust oče Vincenc, ki je bil nadvse vesel, da je videl svojo družino, se najedel in odpočil. V juliju istega leta so se vrnili na opustošene in izropane domove. Bili so veseli, da so spet doma.” (Povzeto po maminih zapisih. Lučka Kukanja) Rudež, Solkan, julij 2023)
(Bernik, Franc (1923). Zgodovina fare Domžale, str. 316)