Franc Ksaver Meško, slovenski pisatelj, pesnik in duhovnik, se je rodil 28. oktobra 1874 v kmečki družini v Ključarovcih (župnija Sv. Tomaž pri Ormožu) kot četrti izmed šestih otrok Antona in Marije, rojene Obran.
Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu (1882–1884), četrti razred nemške šole pa na Ptuju (1885–1886). Na Ptuju je zaključil tudi nižjo gimnazijo (1886–1890), višjo gimnazijo pa v Celju (1890–1894). Po maturi leta 1894 je tri leta študiral teologijo v Mariboru in nato eno leto v Celovcu, kjer je bil julija 1898 posvečen v duhovnika.
Pred prvo svetovno vojno je služboval po različnih župnijah na Koroškem: v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru (1898–1900), v Žabnicah pri Sv. Višarjah (1900), na Knezovem (Gnesau) na Gornjem Koroškem (1901), pri Sv. Danijelu (Šentanel, 1901–1906) nad Prevaljami v Mežiški dolini ter pri Mariji na Zilji blizu Beljaka (1906–1919). Po prvi svetovni vojni je bil postavljen za župnika na Selah pri Slovenj Gradcu, hribovski vasici na vzhodnih pobočjih Uršlje gore. Tam je z izjemo obdobja med letoma 1941 in 1945 služboval vse do svoje smrti leta 1964.
Ob duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Meško je bil sodobnik glavnih predstavnikov slovenske moderne (Ketteja, Murna in Cankarja) ter prvi pomembnejši zastopnik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške v slovenskem pripovedništvu. V svojih delih se je ukvarjal z domoljubno, versko in kmečko tematiko, slogovno pa je nihal med novoromantiko, realizmom in naturalizmom.
Pisal je povesti (Romance in povesti), novele (Novele, V koroških gorah), črtice (Naše življenje), romane (Na poljani, Kam plovemo?), legende (Legende o sv. Frančišku), eseje in portrete. Napisal je tudi več dramskih besedil z narodnostno, kmečko in versko vsebino (Na smrt obsojeni?, Mati, Pri Hrastovih, Pasijon, Henrik, gobavi vitez) ter številne spominske zapise, ki odstirajo kulturno in politično podobo tedanjega časa ter osvetljujejo pisateljevo osebnost. Zlasti zanimivi so zapisi iz časa bojev za Koroško in iz okupacijskih let.
Njegovo prvo daljše pripovedno besedilo je roman Kam plovemo?, ki ga je pisal v četrtem letniku bogoslovja v Celovcu in ga v nadaljevanjih objavljal v Ljubljanskem zvonu leta 1897 (v knjigi je izšel leta 1927). V njem je zbral vtise iz svoje mladosti v Ptuju, Celju in Ormožu ter izrekel kritiko obstoječe (malo)meščanske družbe, njenih nosilcev in njihove morale.
Ob tihih večerih (1904) in Mir božji (1906) sta njegovi zbirki liričnih črtic, s katerima si je v slovenskem slovstvu ustvaril ime in literarni pojem »meškovstvo«, ki označuje mehko pisanje, polno topline. Zbirki zaokrožujeta obdobje njegove novoromantične ustvarjalnosti, v katerem se prepletajo zastrta erotika, melanholija, sočutje do trpečih in religioznost.
Krajše realistične zgodbe iz meščanskega in kmečkega življenja je zbral v Slikah in povestih (1898, 1899). Vprašanje ogroženosti domovine, posebno v zvezi z razmerami na Koroškem, je obdelal v romanu Na poljani (1907), njegovem najobširnejšem delu, pa tudi v odrskih delih Na smrt obsojeni? (1903) in Mati (1927).
Meško se je še posebej uveljavil kot mladinski pisatelj. Posebno pozornost so vzbudila dela, ki jih je zbral v šestih zvezkih z naslovom Mladim srcem (1911–1964). Otrokom se je priljubil tudi s knjižicami Našim malim, Mladini in Volk spokornik.
