skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Dubrovnik, 1487

V 14. stoletju so z namenom zaščite prebivalstva pred kužnimi boleznimi uvedli karanteno, ukrep, ki sodi med največje dosežke srednjeveške preventivne medicine. Najprej so jo uvedla pristaniška mesta, prvi med njimi je bil Dubrovnik (takrat Ragusa), ki je odigral ključno vlogo pri oblikovanju karantenske zakonodaje. Po zakonu, ki ga je 27. julija 1377 sprejel dubrovniški mestni svet, so morali vsi, ki so želeli vstopiti v mesto, najprej preživeti 30 dni v izolaciji na bližnjem otoku Mrkanu. Izoliranim osebam so lahko hrano prinašali le posebej za to določeni posamezniki, drugi ljudje izolaciji namenjenih območij niso smeli obiskovati, sicer bi tudi sami morali v karanteno. Za kršitev predpisov so bile zagrožene stroge kazni. Dubrovniško prakso so kasneje prevzela tudi druga mesta, dolžino izolacije pa prilagajala trenutni situaciji. Leta 1448 so v Benetkah obdobje izolacije podaljali za dodatnih 10 dni – trajala je torej 40 dni (ital. quarantina).

Kopensko karantenteno so oblasti izvajale v sanitarnih kordonih – posebnih zaščitnih pasovih vzdolž državnih mej. Zgradbe namenjene izolaciji so se imenovale lazareti. Ti so po potrebi služili tudi kot bolnišnice, v katerih je bilo možno primerno oskrbeti obolele. 

Photo

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.