”Ker smo doma govorili le nemško in je moja mama službovala skoraj štirideset let kot učiteljica na nemški šoli, sem tudi sama bila deležna nemške vzgoje ter imela stike z nemško govorečimi in so celo v hiši moje slovenske tete z menoj govorili nemško, mi ne smete očitati moje pripadnosti nemškemu narodu in naravnega dejstva, da sem rezultat svojih raziskovanj in dosežke na področju literature v prvi vrsti namenila temu narodu. Človek je sad svoje vzgoje.” Te besede vse bolj cenjene celjske pisateljice in svetovne popotnice Alme Karlin, ki je bila zaradi svoje nemške identitete dolga leta pozabljena, so primeren opis tudi za identiteto Leopoldine.
Življenje Alme Karlin v med drugo svetovno vojno okupiranem Celju, ki ga je pisateljica opisala v knjigi Moji zgubljeni topoli, je bilo sicer veliko bolj napeto kot življenje Leopoldine v Kamnici. Izobražena in svetovno razgledana Alma Karlin je bila ena redkih štajerskih Nemk, ki se je jasno opredelila proti okupatorju in se leta 1944 s pomočjo partizanov celo umaknila na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. S tem si je rešila življenje, ni pa se izognila usodi štajerskih Nemcev, ki so po vojni še ostali v Jugoslaviji. Njeno premoženje je bilo zaplenjeno, do smrti je živela na družbenem robu, potem pa je bila 40 let zamolčana.
