Carl Schmutz je v leksikonu Štajerske zapisal, da je bilo Velenje leta 1822 še vedno skromen trg z 31 hišami in 147 prebivalci – od tega 58% žensk, in da so v trgu redili 30 konjev in 13 krav. Današnja podoba provincialnega trga se je izrisala že v prvi polovici 19. stoletja, kmalu potem ko je leta 1801 ves trg Velenje s cerkvijo vred pogorel. Na to katastrofo nas na poslopju najstarejše trške hiše, nekdanje občinske pisarne – današnja Kajtnarjeva hiša s hišno številko Stari trg 16 – opominja napis pred vrati: »Den 26. mai 1801 ist hir der markt ferprunnen«.
Po požaru so trški veljaki namesto skromnih pritličnih gradili nadstropne stavbe s historičnimi fasadami; v pritličju so si uredili delavnice oziroma gospodarsko dejavnost, stanovanja pa v nadstropju. Nekateri premožnejši Velenjčani so se ukvarjali z več dejavnostmi hkrati, cvetela je tudi trgovina s hmeljem. Hiter razmah obrti, trgovine in gostiln v Velenju je bil seveda predvsem odsev razvoja premogovništva konec 19. stoletja. Bližina premogovnika je na trg posredno močno vplivala, saj so trgovci in gostilničarji pridobili večje tržišče. Velenjski premogovnik je bil zaradi izgradnje jaškov in potrebe po tesanem lesu velik odjemalec lesa, kar je vplivalo na večji razmah lesne trgovine.
