Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik je s finančno pomočjo Občine Kamnik spomladi 2025 izdala knjigo Zgodbe so še kako žive: od Motnika do Nasovč. Zgodbe, ki so zbrane v knjigi, prihajajo izpod Menine planine, iz Motnika, Špitaliča, Tunjic in doline Črne, z Velike planine, iz Godiča, Komende, Suhadol in Nasovč.
Pri izboru zgodb je imel pomembno vlogo krajevni vidik. Vmes so tudi bolj osebne in družinske zgodbe, a so bile tudi te izbrane na podlagi kriterija, kako prikazujejo povezanost življenja posameznika s krajem in s časom, v katerem so nastale.
Uredniški odbor v sestavi Milena Glušič, Barbara Petrušić in Breda Podbrežnik Vukmir (Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik) ter Kristina Jamšek je zbral pravljice, povedke, anekdote, spomine in različne zanimive zgodbe, povezane s posameznimi kraji v občini Kamnik in občini Komenda. Zbral je dobre pripovedovalce, ki zgodbe zapisujejo, pripovedujejo ali objavljajo in jih tako ohranjajo pri življenju.
Jože Keršič je zapisal in prispeval zgodbe iz motniškega konca in Menine planine, kjer so še do nedavnega živele vile. Marinka Mošnik nam podarja motniške in špitavske zgodbe o zanimivih, posebnih ljudeh in dogodivščinah, ki se v današnjem času ne morejo ponoviti. Vilko Rifl objavlja ali poobjavlja pravljice in povedke iz doline Črne in velikoplaninskega okolja o bajčnih, okamenelih in skrivnostnih bitjih, pa tudi nekaj šegavih pastirskih dogodivščin. Ivan Nograšek iz Tunjic veliko objavlja in je že poznan avtor ter varuh tunjiških zgodb. Vaške zgodbe iz nekdanjih časov so bolj kot ne vedre in zabavne, a vse odsevajo nekdanje življenje in vrednote. Miha Babnik nam pripoveduje o krajih okoli Godiča, kjer so še živi spomini na duhovnika in zdravilca Jurija Humarja in kjer so menda tudi zdravilni izviri. V zapisih Jožeta Pavliča, avtorja mnogih člankov, knjig in tudi pesniških zbirk, se prepletajo zgodovinski, pravljični in spominski motivi na Suhadole ter rodne Nasovče. Franc Stele, prav tako uveljavljeni avtor, pa objavlja spominske zapise na vojna leta starega očeta, mojstra Plečnika in prepis rokopisa Lovra Kerna, ki je prav poseben dokument minulega časa.
Čar zgodbe in s tem tudi ljudskega slovstva nikakor ne izgublja svoje skrivnostne moči, čeprav se kulturna dediščina hitro izgublja. Za to, da se ta del naše kulturne dediščine ohranja, pa so zaslužni posamezniki in posameznice, ki navkljub pomanjkanju časa in zanimanja ter preobilju informacij, na različne načine ohranjajo lokalne zgodbe.
V uvodni besedi dr. Marija Klobčar pravi:
»Zgodbe, ki so pred nami, so raznolika pripoved o prostoru, razpetem med Menino planino, strminami Grintovcev in prostrano ravnjo, na kateri odmeva komendski zvon. So nadvse pisan preplet pravljično in bajeslovno zasanjanih odsevov preteklosti in šaljiva ali resnobna beleženja življenja polpreteklega časa, ki govorico vsakdanjosti s čarovnijo besede spreminja v izročilo jutrišnjega dne. Bralca tiho vabijo v svetove doživljanj, spominov, izkušenj in spoznanj, ki nevsiljivo tkejo nit pripovedovalske poti od Motnika do Nasovč. Poti, ki jo v našem dojemanju vsak dan znova ubira naše sonce.«
Knjigo smo opremili s fotografijami Luka Dakskoblerja in ilustracijami Eve Mlinar. Fotografije so nastale prav na krajih, o katerih govorijo zgodbe. V ta realistični okvir je ilustratorka Eva Mlinar dodala motiv iz zgodbe; tako smo združili fotografijo kraja in pravljično domišljijo.
Glavni namen knjige je ohranjanje kulturne dediščine, kar zgodbe zagotovo so. Poleg tega pa je uredniški odbor želel poudariti pomen varuhov zgodb, ki hranijo ne le spomine na preteklost, pač pa tudi oblikujejo skupnost, identiteto in oživljajo zlata zrna modrosti.
V tej digitalni zbirki želimo z uporabniki portala Kamra deliti del bogate vsebine knjige.
