Ob 650-letnici ustanovitve Novega mesta je v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto, kot tudi v ostalih knjižnicah dolenjskega območja, potekalo zbiranje spominov na temo »Zgodbe našega mesta«. Novomeščanka Jožefa Kastelic, ki je tudi na pobudo Dolenjskega muzeja popisala spomine na novomeški Glavni trg v letih od 1955 do 1958, se je udeležila »zbiralne akcije« v knjižnici, z željo, da ob visokem jubileju mesta prispeva svoje spomine v našo skupno kulturno zakladnico. Zato svojo »zgodbo« z veseljem uvršča v Kamro, med zbrane spomine in drobce iz naše preteklosti, kjer jo bodo lahko prebirali vsi, ki jih zanima, kako je bila glavna ulica Novega mesta videti nekoč, in morda tudi dopolnili s svojimi spomini na tiste čase. Lepo vabljeni na sprehod v preteklost, med novomeške hiše in njihove prebivalce pred šestdesetimi leti.
Jožefa Kastelic:
V letih od 1955 do 1958 sem bila vajenka v trgovskem podjetju Zarja, v poslovalnici Moda na Glavnem trgu, v tako imenovani Medicovi štacuni. Takrat sem bila tesno povezana z Glavnim trgom v svetek in petek, se pravi vse delovne dni, kot tudi ob nedeljah in praznikih. Delovne dni sem preživljala v redni službi, ob nedeljah in praznikih pa sem bila na trgu prisotna najmanj štirikrat na dan, kajti naša trgovina je imela štiri zelo velike izložbe, ki jih je bilo potrebno tudi v nedelovnih dneh zaradi sonca zastirati. Zjutraj je bilo treba težke rolete dvigniti, ob 11-ih spuščati, ob 16-ih spet dvigniti in ob 20. uri spustiti in zakleniti.
Glavni trg bom začela opisovati pri prvi hiši tik ob Kandijskem mostu na desni strani. Tej hiši smo rekli »pri Kobetu«, kasneje pa Koloniale. To je bila trgovina, v kateri so prodajali špecerijo, jaz se je spomnim samo po bombonih in po blagajni, ki je zacingljala. Trgovina je bila poslovalnica trgovskega podjetja Zarja. Poslovodkinja je bila gospa Fani Adam. Danes v tem lokalu prodajajo čaje in zdravilne pripravke.
Naslednja trgovina je bila Sadje – zelenjava. V njej so prodajali domače sadje, suho sadje in kakšno solato, o kakšnih eksotičnih agrumih ni bilo niti sledu. Kasneje si dobil tam še kakšne kisle kumarice, kar tako v velikih kozarcih brez etiket, prodajali so jih, kot se je reklo, »na vago«, kar po komadih. Trgovino je vodil Mirko Jarc, zelo velik in obilen možakar, ki pa je bil s strankami zelo vljuden.
Med trgovinama Koloniale in Sadjem – zelenjavo je bil vhod v ozadje stavbe, kjer se je po hodniku in po stopnicah prišlo v stanovanje Kobetovih, razlaščenih lastnikov stavbe, še naprej spodaj pa je bila pisarna trgovskega podjetja Zarja, katerega direktor je bil gospod Barborič Karl. Zraven sta bila tudi stanovanjski del, kjer so živele družine Boštjančič, Mavrovič in Paternoster, ter drvarnica podjetja Zarja, od koder sem morala v zimskem času po naših poslovalnicah voziti drva v vozičku.
V naslednjem lokalu ob cesti na Glavnem trgu je imel urarsko delavnico gospod Zdravko Budna. Kasneje so tam točili vino na litre.
V naslednji hiši je bil spodaj lokal Fototehnika, kjer so slikali in razvijali filme. Šef tega lokala je bil gospod Brkič. Nad Fototehniko je imel stanovanje dimnikar Bruno Bernard, ki je takrat še aktivno ometal dimnike. V naslednjem vhodu je bila slaščičarna Jašarja Bajramoviča, ki je izdeloval razne slaščice po albanskih receptih pa tudi bombone in najboljši sladoled v mestu.
Poleg slaščičarne je bila urarska delavnica Matije Wachterja.
Sledil je odprt vhod brez vrat v pekarno, kjer so pekli kruh za vojake v Pogancih in verjetno tudi za vojašnico v Bršljinu. Kruh so vozili tja v posebnih zaprtih vozovih s konjsko vprego.
Naslednji lokal je bil zlatarska delavnica gospoda Korenta, ki je izdeloval zelo lepe prstane. Ob tem lokalu je bil vhod v stanovanje Šmajdkovih.
Da se povrnem malo nazaj, med vhodom v vojaško pekarno in zlatarno Korent je bila mlečna restavracija. Tu so stregli čaj v debelih kozarcih na pecljih ali pa mleko v skodelicah ter žemljice, ki so bile najboljše na svetu. Bile so sveže in hrustljave, vendar je bilo njihovo število omejeno, vsak je dobil le eno, pa jih je vseeno hitro zmanjkalo. Prodajali so tudi mleko na litre, kar iz aluminijaste posode so ga nalivali s posebno zajemalko. Šef v tej restavraciji je bila gospa Jerasova.
Naprej od stanovanja Šmajdkovih je bila poslovalnica trgovskega podjetja Izbira, kjer so prodajali tekstilno galanterijo in tudi metrsko blago. Trgovina, katere se je prijelo ime Pri Henčku, je bila zelo majhna. Njen šef je bil Henrik Uhan.
Naslednja trgovina je bila poslovalnica Zarje Moda, kjer sem preživela štiri leta svojega najstniškega obdobja. Bila je velika in za tiste čase kar prestižna. Največ so imeli metrskega blaga. Bilo je 13 zaposlenih, v njej pa so kupovali vsi dolenjski krojači, neveste in ženini blago za obleke in poročne bale. V ozadju trgovine sta bila skladišče in tovarna Labod, dokler se ta ni preselila v Ločno. Lokal je danes prazen in kadar grem mimo, me boli srce.
Vse do sedaj opisane hiše se držijo ena druge. Med zadnjo opisano in naslednjo, kavarno, pa je ulični prehod proti frančiškanski cerkvi.
Kavarna na Glavnem trgu je bila prvotno last Smoletov z Grabna. Ti so bili po 2. svetovni vojni razlaščeni. Kavarna pa je ostala pod državnim vodstvom. Ne vem, kako so to uredili kasneje, kavarna je tu še vedno, s svojo teraso zunaj. Tam imajo svoj raj kadilci, ker v notranjosti ne smejo več kaditi. Lokal je bil takrat in je še vedno lepo obiskan in cenjen.
Naprej od kavarne je bila trgovina z železnino, Pavzarjeva štacuna, danes je v njej trgovina z umetniškim materialom. Takrat pa so tam prodajali žeblje in žico, razno železje pa tudi petrolej za svetilke. Vodja trgovine je bil takrat Pavlinov Gustelj.
V naslednjem vhodu je bila pekarna, kjer so pekli kruh, ki so ga prodajali v prodajalni čez cesto. Tja so ga nosili kar v koših. Poleg je bil še en vhod, kjer so sprejemali doma zmesen kruh, ki so ga meščani tja nosili peč. Ko si prinesel surov kruh v peharju, si dobil listek, in ko je bil kruh pečen, si ga s tem listkom prevzel ob minimalnem plačilu.
Med nekdanjo pekarno in naslednjo hišo je zopet ulični prehod, ki je vodil proti vojašnici, ta se je tedaj nahajala v prostorih današnje glasbene šole.
V prostorih današnje Mladinske knjige je bila takrat potovalna agencija Putnik, pred njo, kar na pločniku, pa bencinska črpalka. Nad Mladinsko knjigo je bilo stanovanje Domitrovičevih, katerih potomci tam živijo še danes. Zanimivo nam je bilo predvsem to, da je bilo gospe Domitrovičevi ime Mercedes.
Naprej od Mladinske knjige se je nahajala gostilna Pri rotovžu, v katero se je prišlo po strmih stopnicah. Jaz sem bila v času njenega obratovanja v njej samo enkrat. Prostor je bil zakajen in umazan, v njem pa je bilo veliko že opitih gostov, ki so kričali in peli. Gostilna je imela posebno sobo za novomeške gospe, ki so se določeni dan v tednu tam zbirale za klepet ob pijači. Tja so prihajale obvezno posamično in tako tudi odhajale, da niso vzbujale pozornosti. Takrat je gostilno vodila gospa Novakova s Pugljeve ulice. V tej hiši zgoraj pa je stanovala tudi družina Plaper.
Naslednja stavba poleg gostilne pa je bila in je še sedaj za Novo mesto zelo pomembna, to je občinska hiša ali rotovž. Od nekdaj so se tukaj urejale pomembne zadeve, tudi takrat si videl ljudi prihajati in odhajati iz te veličastne stavbe. Jaz sem v njej dobila prvo osebno izkaznico, dvakrat pa sem bila tudi v njeni poročni dvorani, kot priča na poroki. Ko sem se leta 1962 poročila, so poročno dvorano prenavljali in sem ta dogodek opravila v dvorani gradu Grm. Pri vhodu v rotovž sta imela svoji pisarni gospoda Duh in Avsec. Onadva sta reševala potrebe meščanov in okoličanov in če jih nista rešila takoj, sta ljudi poslala na druge naslove oziroma jim naročila, kdaj naj se vrnejo, da bo vse urejeno.
Tik ob rotovžu je bila Koncilijeva mesnica.
Poleg nje pa je bila Ivanetičeva hiša, kjer sta v prvem nadstropju stanovala upokojena zakonca Ivanetič, ki sta se kar naprej sprehajala po Novem mestu in okolici. V pritličju, kjer je imel prej gospod Ivanetič advokaturo, so bili prostori Dolenjskega lista. Tja smo hodili plačevat naročnino in male oglase. Kasneje so se preselili v prostore zadaj za stavbo.
Ob Ivanetičevi hiši je bila trgovina s sadjem.
Naslednja trgovina na koncu Glavnega trga je bila Oprema in je bila poslovalnica podjetja Zarja. Tam so prodajali pohištvo. Vodja trgovine je bila Ruža Romanič, žena znanega novinarja Petra Romaniča.
Ob Opremi je ulična cesta, ki vodi do hiš v ozadju Glavnega trga, tedaj je bila tam zadaj gostilna Vrhovnik, kot tudi veliko drugih stanovanjskih hiš.
Na drugi strani te ceste se je nahajala znana Ribja restavracija, ki je bila zaradi dobrih malic in sveže pečenih rib zmeraj polno zasedena, danes je v njej hostel Situla.
Ob nekdanji Ribji restavraciji je zopet ozka ulica, ki je vodila proti Seidlovemu mlinu, sodišču in mnogim stanovanjskim hišam v ozadju, na drugi strani te ceste pa naletimo na trgovino z imenom Avtodeli. Tam so prodajali Tomosove mopede in avtomobilske rezervne dele. Takrat je bilo v Novem mestu avtomobilov zelo malo, lahko bi jih naštel na prste ene roke. Trgovina Avtodeli je spadala pod trgovsko podjetje Železnina.
Poleg trgovine Avtodeli je imel svojo žagarsko obrt Knafelc Edi, ki je po mestu žagal drva.
Naslednji prostor je bila Trafika, kjer so prodajali cigarete, znamke in časopise.
Poleg Trafike je bila v Bergmanovi hiši cvetličarna, zadaj pa je imel Bergmanov zet Josip Bihar finomehanično delavnico.
Sledili sta trgovina Cankarjeve založbe s knjigami in papirnica Mladinske knjige.
Sedaj se lotim še levi strani Glavnega trga:
Prva hiša nad Krko na levi strani ob prihodu v mesto z mostu je bila Grilčeva. Leta 1955 je v njej imelo prostore podjetje Krojač. Takrat še ni bilo konfekcijskih oblek in se je vse šivalo po meri. Pri Krojaču je bilo zaposlenih veliko krojaških mojstrov, pomočnikov in vajencev, tako da so bili prostori že premajhni in so imeli še dodatne prostore v frančiškanskem samostanu. Direktor podjetja Krojač je bil Zupančič Lojze. V hiši je stanovala tudi družina Damiš. Gospa Damiševa je bila dvakrat poročena. Kot vdova je imela priimek Ralijan, njen sin iz prvega zakona je oče znane slovenske igralke Nataše Tič Ralijan.
Ob Krojaču je bilo mogoče priti na Pugljevo ulico ob Krki ali zaviti proti delavski menzi na Bregu.
Na drugi strani ceste, ki vodi na Pugljevo ulico, je imel takrat frizerstvo Franci Karas, kasneje pa sta bila v teh prostorih urad podjetja Ljudska pravica in nato Društvo upokojencev Novo mesto. V notranjosti stavbe je imel urarsko delavnico gospod Bukovec. Tam je stanovala tudi družina Duh.
V naslednjem lokalu je bila trgovina Okras, ki je spadala pod podjetje Izbira, v njej sta Mohorčičevi gospodični, ki sta stanovali v Pugljevi ulici, Minka in Viktorca, prodajali zlatnino, srebrnino, bižuterijo in porcelan.
Zraven trgovine Okras je bila trgovina Usnje. V njej sta usnje in čevljarske potrebščine prodajala Murn Vane in njegova žena iz Kandije. Takrat je bilo v Novem mestu in po Dolenjski še veliko čevljarjev in je bila takšna trgovina zelo potrebna.
Nad trgovino Usnje je imel stanovanje gospod Reitz, ki je prodajal zlatarske izdelke, garniture jedilnega pribora pa tudi ure in razne druge dragocenosti.
Sledila je drogerija, kjer so prodajali razne kreme, parfume, mila in tudi fotografski material. Vodja drogerije je bil gospod Pleničar, ki je imel vedno lepo urejeno izložbo. Nad trgovino je stanovala družina Midofer, ki je bila pred vojno lastnica te hiše, v njej pa je bila znana krojaška delavnica Midofer. Midoferjeva hčerka se je poročila z gospodom Jakovljevičem in tam potomci živijo še danes.
Ob nekdanji drogeriji vodi ulica proti Narodnemu domu. Na drugi strani te ozke uličice se je nahajala Oblakova trgovina, tako smo ji takrat rekli, seveda pa je bila to poslovalnica podjetja Izbira s špecerijo.
Poleg nje je bila komisijska trgovina, kjer si lahko prodal kakšno rabljeno stvar ali pa kupil še kaj uporabnega.
Zraven komisijske trgovine je bila poslovalnica podjetja Izbira, ki se je imenovala Pogača. Tudi tam so prodajali špecerijo. Zadaj v tej hiši so stanovali bivši lastniki Pickovi. Ime Pickova štacuna pa se je ohranilo, še sedaj stari Novomeščani ta lokal imenujejo kar Pickova štacuna.
Poleg Pogače je bila stavba SDK – Služba družbenega knjigovodstva. Tu so se oddajali dnevni izkupiček in obrazci, ki jih je država zahtevala od podjetij in obrtnikov, plačevale so se položnice in na podlagi plačilnih list vsak mesec dvigovale plače.
Sledila je trgovina tovarne Novoteks. Tam so prodajali kamgarn iz tovarne. Možno je bilo dobiti tudi ostanke tega blaga po znižani ceni ali pa blago z napako, ki je bilo tudi ugodno znižano, prodajali so ga celo na vago. V tej prodajalni sta prodajala zakonca Morela, znana po svoji prijaznosti. Človeka kar nista izpustila iz trgovine, dokler ni kaj kupil.
V prvem nadstropju te stavbe pa se je nahajala zavarovalnica, takrat edina v mestu.
Naslednja hiša je bila prodajalna kruha in peciva.
Med trgovino Novoteks in prodajalno kruha je bil ulični prehod na tržnico, imenovano »babji plac«, kjer so branjevke prodajale svoje pridelke.
V prodajalni kruha je kasneje delovala trgovina Elektrotehna, kjer so začeli prodajati radie in razni material za električno napeljavo ter lestence. Vodja trgovine je bil gospod Ogrizek.
Naslednji lokal je bil frizerski salon Ivana Adama. Tam so delali trajne ondulacije, tj. način navijanja las s posebnimi navijalkami, priklopljenimi na elektriko. Na ta način so dosegli, da so še tako ravni lasje postali skodrani. Včasih so se lasje tudi malo prismodili in kasneje so začeli delati hladne trajne s kemičnimi pripravki, ki so bile pri strankah veliko bolje sprejete.
Adamovemu frizerskemu salonu je sledila trgovina s tekstilom. Tej trgovini smo še vedno rekli Pri Šmalcu, ki je bil njen lastnik pred vojno. Družina Šmalc je tudi stanovala nad trgovino, v njej pa sta prodajala zakonca Šmalc. V tej trgovini si lahko kupil tudi klobuk, in na koncu trgovine, na vogalu, je bilo ogledalo.
Sledil je zapuščen lokal predvojnega trgovca Seidla. Čez cesto pa je bila slaščičarna, kot je še danes. Takrat so tam prodajali enkratne indijančke, tortice in kremne rezine, le sladoled ni bil tako dober kot pri Bajramoviču. Vodja slaščičarne je bil Viktor Kastelic.
V naslednjem lokalu je prodajal suho robo gospod Pavle Zore, ko se je upokojil, pa ga je nadomestila njegova žena.
V hiši zraven je bila prodajalna čevljev Astra iz Zagreba.
Čisto na koncu leve strani Glavnega trga je imel frizerski salon gospod Falkner, in sicer je bil to frizerski salon samo za moške.
Ne morem si kaj, da ne bi popisala še nekaj tedanjih ljudi, posebnežev, dogodkov in anekdot z Glavnega trga v Novem mestu.
Pred Krojačem na začetku leve strani Glavnega trga je stal kiosk, v katerem je prodajal časopise Jermanov Jože. Ta je vedel vse novice, kar koli si ga vprašal, je bil na tekočem.
Jesen so popestrili trije prodajalci kostanja, ki so ga pekli na Glavnem trgu. Pri Karasovi frizeriji je kostanj pekla gospa Kosova z Brega, kasneje pa njena hči. Ob trgovini Elektrotehna sta kostanj pekla gospod in gospa Komelova, ob trgovini s suho robo pa gospod Zore. Vsi so imeli veliko prometa in ljudje so v vrsti čakali, kdaj bodo okusni sadeži pečeni.
Posebnež je bil vsekakor ulični pometač Korl, ki je bil znan po tem, da je svoje organe po smrti zapustil v znanstvene namene in je v zameno dobil stalno vstopnico za kino v Prosvetnem domu. Filme je doživljal zelo čustveno. Če se glavna igralca na koncu nista poročila, je takole modroval: »Jutri grem še enkrat gledat film, morda pa se jutri vzameta.«
Nekaj posebnega je bila ženska z imenom Hani. Njo so mestni otročaji na vse mogoče načine dražili, najhuje pa je bilo, če so za njo kričali: »Hani bejž, Koncilja gre!« Ne vem, zakaj je takrat reva začela kričati in bežati.
Vsekakor je bila posebej zanimiva tudi Vebletova Fina, ki je bila vedno oblečena po modi in vsa v zlatnini. Že precej stara se je poročila z Andrejcem Mojstrovičem z Brega, ki je bil nekakšen servis za umrle v mestu, pral pa je žensko perilo na Krki in pomagal v frančiškanski cerkvi.
Vsake toliko časa je zaokrožil po Glavnem trgu tudi sin znanega zobozdravnika, Furlanov Jani. Bil je zelo velik in gluhonem. Rad je nosil kakšno zastavico ali kar palico s trakovi in bil tega zelo vesel.
Največji dogodek za novomeški Glavni trg pa je bil v tistem času obisk maršala Tita ob otvoritvi avtoceste Ljubljana – Zagreb. Pripeljal se je pred Rotovž, tam izstopil in šel peš do kavarne. Takrat sem Tita prvič videla v živo. Na moje veliko razočaranje je bil majhne rasti. V šoli so nam ga vedno predstavljali kot velikega človeka, seveda po dejanjih. Nikoli ni nihče omenil, da je majhne rasti. Trg je bil takrat nabito poln ljudi. Ko je izstopil iz avta, je nastala grobna tišina. Jaz si še dihati nisem upala, ko je šel mimo mene.
Govorili so, da so takrat iz javnosti umaknili nekaj ljudi, med njimi menda tudi Podbevškovega Korla, ki je rad, če je pregloboko pogledal v kozarček, na ves glas kričal kaj neprimernega.
Nikoli si ne bi mislila, da bom po šestdesetih letih popisovala svoje spomine na Glavni trg v Novem mestu.
Dobro se spomnim 600-letnice ustanovitve Novega mesta leta 1965, ko je bil Glavni trg preplavljen z reprodukcijami Božidarja Jakca, na katerih je ovekovečeno njegovo mesto. V letu 2015 pa smo praznovali že 650-letnico našega mesta in prav je, da našim zanamcem ostanejo tudi spomini, kakor sem jih zapisala.
