Iskreno se zahvaljujem dr. Mariji Počivavšek, vodji Oddelka za muzejsko gradivo v Muzeju novejše zgodovine Celje, za svetovanje in podporo, upokojeni profesorici slovenščine na I. gimnaziji v Celju Juani Robida za jezikovni pregled ter Vrežetovi hčerki Nadi za veliko spodbudo in pomoč.
Na koncu naj izrazim hvaležnost vsem, ki so s svojimi »popotovanji v preteklost« omogočili, da je nastal ta šopek spominov na idejnega očeta in pobudnika Mladinskega pevskega festivala v Celju, katerega 80-letnico praznujemo v letu 2026. Kot sem omenila že na začetku, festivalski jubilej sovpada z dvojnim jubilejem Jurčeta Vrežeta, 120-letnico njegovega rojstva in 100-letnico začetka njegovega poklicnega delovanja. In samo dve leti zatem, ko je Vreže nastopil svojo prvo službo v Šoštanju in dve leti pred ustanovitvijo Trboveljskega slavčka, je v Šoštanju osnoval mladinski zbor Zvonček, enega prvih znanilcev mladinskega zborovskega petja na Slovenskem.
Med zbiranjem, zapisovanjem in urejanjem pričevanj o Jurčetu Vrežetu so me spodbujali odzivi pričevalcev in tudi drugih ljudi z bogatimi in lepimi spomini nanj, ki so z navdušenjem sprejeli zamisel o objavi pričevanj ter se strinjali, da je pomembno spomine posredovati in ohraniti naslednjim rodovom.
Morda bodo objavljena pričevanja komu spodbuda za osvetlitev drugih zanimivih osebnosti, katerih lik, življenje in delo bo sicer počasi zabrisala pozaba časa, v katerem se premalo zavedamo dragocenosti in pomena zgodb slovenske (pol)preteklosti.
Vsem, ki ste prebrali pričevanja na Kamri, priporočam v branje strokovno publikacijo dr. Darje Koter Naj mladina poje s podnaslovom Jurče Vreže – zborovodja in vizionar Mladinskega pevskega festivala v Celju.
Postopoma se tako uresničuje misel skladatelja Radovana Gobca v sožalnem pismu ob Vrežetovi smrti leta 1987, v katerem je zapisal tudi, da mu je bil Vreže vzornik: »Njegove zasluge za slovensko mladinsko zborovsko petje bo potrdila zgodovina.«
Adriana Požun Pavlovič
