Steklo kot umetno izdelan material spremlja človeštvo že od sredine tretjega tisočletja pred našim štetjem. Steklarske tehnike so se ves čas spreminjale in izpopolnjevale, vendar je pravo revolucijo v izdelavi steklenih izdelkov pomenila šele iznajdba steklarske pipe okoli leta 50 pred našim štetjem, ki jo pripisujejo Feničanom. Kmalu se je uveljavila tehnika pihanja stekla v kalup in s tem večja proizvodnja enakih izdelkov, ki so bili dostopni širokim množicam (Lazar , 2003). Pomembno je tudi, da so skozi celotno zgodovino steklarstva dragoceno surovino predstavljale steklene črepinje, ki so jih skupaj z zdrobljenim surovim steklom topili v pečeh pri okoli 1100°C. Ponovna uporaba steklenih črepinj je v procesu romanizacije današnjega slovenskega prostora nekoliko pospešila razvoj steklarskih delavnic v mestnih središčih Emoni, Celei in Petoviu (Hacin, 2020).
Namen te digitalne zbirke je v prvi vrsti predstaviti steklene obtežilnike za papir, ki so se v svetu prvič pojavili šele v sredini 19. stoletja, zato poseganje daleč nazaj v zgodovino steklarstva ni potrebno. Tudi podrobno opisovanje starih steklarskih tehnologij in njihovega razvoja bi zgrešilo osnovni namen, saj so tedaj tudi na ozemlju današnje Slovenije gozdno glažutarstvo vse bolj izpodrivale sodobnejše strojno opremljene steklarne. Pri izdelovanju obtežilnikov so se steklarji v glavnem držali (in se še vedno držijo) starih že dolgo znanih steklarskih postopkov. Zato je v nadaljevanju predstavljenih le nekaj osnovnih pojmov o tej amorfni (nekristalinični) trdni snovi.
Steklo je v kemičnem pogledu pestro zgrajena silikatna snov trdote od 6 do 7 po Mohsovi trdotni lestvici. Pri temperaturi 625°C se že upogiba pod lastno težo, pri temperaturi nad 735°C lahko stekla spajamo, s pihanjem pa ga je moč oblikovati pri temperaturi med 970° in 1020°C. Delovna temperatura, pri kateri ga steklarji v talilnem loncu nabirajo na steklarsko pipo je med 1050° in 1150°C (Cimperšek, 2016). Steklo je običajno prozorno ali prosojno in praviloma nepropustno za druge naravne snovi. Njegova najpomembnejša sestavina je silicijev dioksid (SiO2), ki je prisoten domala povsod v naravi in gradi več kot 60% zemeljske skorje. Pojavlja se lahko kot kremen v čisti mineralni obliki (npr. kamena strela), še pogosteje pa je vezan v kamninah (kvarcit, roženec, kremenov peščenjak, itd.) ali pa v obliki kremenčevega peska, ki spada v steklarstvu med najpogosteje uporabljano surovino. Steklarji so tam, kjer ni bilo na razpolago drugega materiala kot osnovno surovino nekoč drobili celo različne magmatske in metamorfne kamnine z veliko vsebnostjo kremena, ki pa so bile zaradi številnih neželenih mineralov in drugih primesi manj primerne za izdelavo kakovostnega stekla.
Ker je tališče kremenčevega peska, ki je glavna surovina stekla, okoli 1700°C, mu je za znižanje tališča pod 1200°C potrebno dodati alkalijske spojine. Te so pomembne tudi za izboljšanje prosojnosti stekla in razbarvanje zaradi pogoste prisotnosti kovinskih oksidov v osnovni surovini. Že v antiki so v ta namen uporabljali sodo ali natrijev karbonat (Na2CO3), vendar je bilo takšno steklo precej krhko. V srednjem veku so pričeli uporabljati pepeliko ali kalijev karbonat (K2CO3), ki nastane po kristalizaciji lužine lesnega pepela in vinskega kamna. Z dodajanjem tega finega belega prahu so pridobivali kalijevo steklo. Če so dodali kalcijev karbonat (CaCO3), lahko kar v obliki zdrobljenega apnenca ali apna, so dobili kredno steklo, ki je imelo lepši lesk. Z dodatkom svinca so pridobili svinčevo ali kristalno steklo z visokim lomnim količnikom itd.
Steklo so obarvali z dodajanjem kovinskih oksidov. Z dodatkom zlata je dobilo steklo rubinsko-rdečo barvo, kromov oksid ga je obarval zeleno, bakrov modro, manganov vijolično, železov zeleno, kositrov oksid pa mu je dal mlečno belo barvo. Zelo priljubljeni so bili intenzivno modro obarvani predmeti iz kobaltovega stekla. Najbolj problematična je bila prisotnost železa v kremenčevem pesku in drugih surovinah, ki je steklo zelenkasto ali rjavo-zeleno obarvalo. Zato so za čiščenje taline pogosto dodajali arzenik, ki je nase vezal neželene primesi, te pa so nato kot smetano posneli s steklene taline.
Talino v številnih steklarnah še vedno oblikujejo po starih tradicionalnih metodah, ponekod pa jo s pomočjo sodobne tehnologije spreminjajo v takšne proizvode, ki so že v domeni visoke znanosti. Zato je mnogo sodobnih steklarn specializiranih za posamezne tipe steklenih proizvodov.
Na različne načine pihana, stiskana in vlivana stekla spadajo med najstarejše načine oblikovanja. Tudi vlivanje ploskega stekla za šipe seže več kot tristo let nazaj v drugo polovico 17. stoletja. Pridobivanje steklenih vlaken z vlečenjem taline skozi tanke šobe in podobnih proizvodov, pa so bolj ali manj rezultat najsodobnejših tehnoloških spoznanj.
Pri izdelavi steklenih obtežilnikov za papir je še vedno najpomembnejše prostoročno oblikovanje z vrtenjem steklene taline na steklarski pipi in s pomočjo razmeroma preprostega steklarskega orodja. Nekateri obtežilniki so izdelani v kalupih, mnogi pa naknadno rezani, brušeni, polirani in gravirani. Med pomembne, če ne najpomembnejše sestavne dele tako starih kot sodobnih obtežilnikov za papir spada tudi vnaprej pripravljena notranja dekoracija iz raznobarvnih steklenih elementov v obliki cvetov, vinjet in girland ali pa le iz raznobarvnega steklenega drobirja.
