Sokoli

Dragoceni so spomini na staro trgovsko šolo in njeno telovadnico, ki ga je za potrebe pričujočega zapisa priklicala in zapisala Zdenka Senica Grubič: »Vrsto let, še posebno med letoma 1980 in 2004, je bila ta telovadnica moj drugi dom. V njej sem se po letu 1988 znašla v vlogi učiteljice športne vzgoje v športnih oddelkih dopoldne, popoldne pa trenerke v Telesno vzgojnem društvu Partizan Brežice. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1950, a se je leta 1994 vrnilo k prvotnemu imenu Telovadno društvo Sokol Brežice.

Prve gimnastične urice so se pričele 1972. Mala telovadnica brežiške trgovske šole je imela vse, kar si otrok želi. Velika za odbojkarsko igrišče, a se je dalo igrati tudi košarko,
saj sta koša na nasprotnih stenah vabila k igri.

Za mlade nadebudneže pa je imela telovadnica tudi švedske letvenike po celi dolžini in stenski drog, ki si ga prav hitro postavil. Njegova višina se je regulirala od nizkih 80 cm pa tja do 220 cm, da si lahko zavrtel tudi veletoč … Ob steni, nasproti glavnega vhoda, so bile kovinske žrdi za plezanje. Najspretnejši so se v parih sekundah povzpeli pod vrh. Na sredi telovadnice je bila na strop pritrjena močna vrv, toda le najmočnejši so dosegli strop. To je bil izziv mladim Sokolom že pred 2. svetovno vojno. Če pomislim, da je bila telovadnica pri gimnaziji zgrajena šele 1972, je nudila trgovska šola to možnost mnogo desetletij prej.

V telovadnico si lahko vstopil nasproti Vodovodnega stolpa. Predsobica cca. 2 krat 4 metre je vodila v majhno slačilnico, a se je v njej redno preoblačilo vsaj 30 vadečih. Od tam so se odpirala vrata v telovadnico. Zalet za akrobatiko in skoke smo si morali vzeti iz slačilnice ali celo predsobe, saj je bila telovadnica s prizidkom dolga le 20 metrov. Na levi strani od glavnega vhoda je bilo tudi malo stranišče z umivalniki. Stranišče “na štrbunk” je služilo v nujnih primerih. Kurilo se je na drva in premog, peč pa je bila zadaj za telovadnico. Prostori so se hitro ogreli in tudi pozimi je bilo prijetno toplo.

Telovadno društvo je leta 1991 zgradilo prizidek k telovadnici z doskočno jamo, napolnjeno s kosi pene, s čimer so bili pomembno izboljšani pogoji za vadbo.

Čisto ob robu leve stene telovadnice so bila dvojna vrata, ki so nas popeljala po desetih betonskih stopnicah v šolo. To je bila veličastna stavba z velikimi svetlimi učilnicami:
tremi v kleti, štirimi v prvem nadstropju in prav toliko v drugem nadstropju. Sredi spodnje avle je bila steklena izložba, kjer so se mladi trgovci učili, kako okrasiti police in izložbe. Duša šole je bila gotovo mala zbornica s pogledom na Bizeljsko cesto, prej Ulico 21. maja, ki je bil v povojni Jugoslaviji krščen za dan letalcev.«

Mladi brežiški gimnastičarji in gimnastičarke, zbrani v sokolskem podmladku, so se vsako leto pred božičnimi prazniki predstavili pred domačim občinstvom. Zadnjikrat so to storili v decembru 2006. Pod mentorstvom Zdenke Senica Grubič so navdušili z gimnastičnimi vajami, akrobatskimi prvinami in plesom. Kljub temu je imela akademija grenak priokus, saj so brežiški sokoli zaradi prodaje stare trgovske šole zasebnemu lastniku ostali brez društvene telovadnice.

Na začetku januarja 2010, ko se je poslopje stare trgovske šole s telovadnico vred vdalo pred močjo rušilnih strojev, je v Posavskem obzorniku spominski zapis objavil »za vedno sokol« Gregor Borošak. V njem je opozoril, da je s stavbo, ki se je naglo spreminjala v kup ruševin, povezano ogromno lepih spominov številnih generacij: »Spomini so danes, ko gledam, kako stavba izginja pred mojimi očmi, še bolj živi. Predvsem s telovadnico v stari šoli je povezanih vsaj 15 let mojega življenja, odkar sem se s sedmimi leti uvrstil v takratni športni razred osnovne šole in se odločil postati “sokol”. Gimnastiko sem poleg obveznega dopoldanskega predmeta v brežiški osnovni šoli obiskoval vsaj še trikrat na teden. To je bil prostor [telovadnica stare trgovske šole, op. D. P.], kjer si z vsemi športa željnimi mladimi in seveda zagriženimi trenerji z veliko dobre volje (Jože, Zdenka, Berto in ostali) iz sebe iztisnil najboljše, gradil vztrajnost, pogum in dihal s športom cele dneve. Trenerji gimnastike in akrobatike so bili naši drugi starši, prav tako pomembno pa je bilo, da smo mladi športniki postali zavezniki in dobri prijatelji.

Stara trgovska šola je bila tudi prostor, kjer so se “lovile” prve simpatije telovadcev, še posebej po zapuščenih hodnikih stare šole, po katerih naj sploh ne bi smeli hoditi.
Vsakodnevno se s pogledom ustavim ob poslopju, vedno znova se mi pred očmi zavrti celotna zgodba iz otroštva, ki me navda s pozitivno energijo.

Sedaj bodo ti hodniki, skrivališča, telovadnica in znamenita “jama s peno”, v kateri smo delali salte in najbolj drzne akrobacije ter so nam jo glasno zavidali celo veliko večji telovadni klubi po Sloveniji, počasi za vedno izginili. V telovadnici stare trgovske šole smo tako rasli tudi mladi brežiški sokoli.«