Po pričevanju Olge Kos je bila njena sestra Slavka zelo fantovski otrok, pravzaprav »napol fant«. Kržanovi so prispeli v Nemčijo sredi zime, ki je bila tedaj (še) radodarna s snegom. Devetletna Slavka je z drugimi fanti iz taborišča sklenila, da si bodo naredili smuči. Po taborišču in njegovi okolici so iskali ustrezen les in ga tudi našli. Slavka si je prva naredila par smuči in z njimi fante učila smučanja.
Pri smučanju si je Slavka razparala plašč. Ob vrnitvi v taborišče ga je skrila pod posteljo in se naslednji dan vrnila na pobeljene strmine zgolj v puloverju. Olga Kos nadaljuje s pripovedjo: »Ko jo je mama vprašala, kje ima plašč, je rekla, da ne ve. Mi pa smo vedeli, da ga je raztrgala zaradi svoje živahnosti. Ko je mama našla plašč, jo je poklicala na zaslišanje, ji zlomila smuči in prepovedala izhod iz sobe. A tega ni upoštevala. Skočila je skozi okno, prišla do fantov in smuči. Njeno živahnost je opazila pomočnica lagerfurerja in jo zadolžila, da jo je s sankami vozila v dolino. Zaradi njene vožnje smo bili vsi v strahu, saj je bila pod hribom železnica. Slavka je preštudirala vozni red vlakov. Ker pa je bila njena sopotnica telesno močnejša, nas je bilo venomer strah, da bi ob padcu pristala pod njo.«
Nekega dne je taboriščna mladež našla avto brez motorja. Slavka, ki se je uveljavila kot njihova vodja, je predlagala, da ga zvlečejo na hrib in se nato v njem spustijo navzdol. Ni jim bilo pretežko potiskati ga navkreber in se potem z njim »peljati« v dolino.
V neposredni bližini taborišča je bil grad drugega človeka nacističnega režima, Heinricha Himmlerja. V zadnjih dneh 2. svetovne vojne so ga minirali in vsake toliko je tla stresla eksplozija. Otroke in nekatere starejše iz taborišča, v prvi vrsti ljubitelje alkohola, je zanimalo, kaj se nahaja v notranjosti gradu. Analizirali so, na koliko časa je počilo. Na podlagi ugotovljenega so obiskovali skrivnostni grad in se vračali večinoma z najdenimi buteljkami. Olga Kos je predstavila vlogo sestre Slavke v teh dogodkih: »Med osebami, ki so odšle v grad, je bila tudi moja sestra Slavka, ki je buteljko prinesla s ponosom, saj ji je uspel še en, nov podvig. Ko je buteljko pokazala mami, jo je ta oklofutala, rekoč: „Kaj ti pomaga buteljka, ko bi te lahko razneslo?“ Odgovorila ji je: „Hitrejša in urnejša sem kot katerakoli eksplozija.“«
