Za poskus ustanovitve prvega stalnega kinematografa leta 1906 v Ljubljani velja zasluga fotografu Davorinu Rovšku. Pionir slovenske kinematografije je pogumno poskusil Ljubljani priskrbeti prvo stalno kinodvorano. Najprej je poskusno dva dni predvajal v veliki dvorani Grand hotela Union, mesec zatem pa je najel dvorano nekdanjega hotela Ilirija na Kolodvorski ulici in se kot prvi preizkusil v rednem prikazovanju filmov.
Na Kolodvorski ulici je kinematograf deloval le kratek čas, saj ga je moral Rovšek zaradi previsoke najemnine in slabega obiska zapreti. Idejno je bil Rovšek pred svojim časom, na kinematograf še nevajeno ljubljansko občinstvo je moralo najprej dozoreti, za stalne kinematografe preprosto še ni bilo pripravljeno. Rovšek je v poznejših letih v Katoliškem domu na Turjaškem trgu (Novem trgu) odprl kino »Cinematograph-theatre-francais«, po prodaji svojega kinematografskega podjetja drugim pa se je Rovšek s potovalnim kinematografom odpravil predvajat filme po drugih krajih Slovenije.
Leto za Rovškovimi začetki je Ljubljana dobila svoj prvi uspešen stalni kinematograf. Kinematograf Edison je bil na današnji Tavčarjevi ulici 1, v hiši italijanskega podjetnika Antona Deghenghija. Isti podjetnik je pozneje odkupil hotel Malič, kraj prve kinematografske projekcije v Ljubljani, in ob hotelu leta 1909 odprl kino Ideal; na približno isti lokaciji je leta zatem deloval kino Moskva, danes imenovan Komuna. Omenjeni kino je za dolgo časa prevzel vodilno mesto v predvajanju filmov in oblikovanju filmskega programa, ki ga je ponujal takrat še nastajajočemu kinematografskemu občinstvu v Ljubljani, s tem pa pomembno prispeval k razvoju slovenske kinematografije.
Za potrebe kinematografije je bilo v dvajsetih letih dvajsetega stoletja zgrajenih malo dvoran, večina jih je delovala v starejših adaptiranih ali večnamenskih dvoranah. Kino Tivoli, ki je svoja vrata odprl leta 1922, je postal prva samostoječa zgradba, namenjena izključno kinematografski dejavnosti. Eden najimenitnejših in najelitnejših je bil kino Ljubljanski dvor, narejen po vzoru arhitekture gledališča. Tudi palača Ljubljanski dvor, odprta leta 1923, je ponudila dom eni od prvih stalnih mestnih kinodvoran. V Ljubljani in drugod so se sicer odpirala različna začasna kino prizorišča, ki so morala vseskozi pozorno spremljati in se prilagajati novostim v estetskem in tehničnem smislu.
V vsej zgodovini kina v Ljubljani in njeni okolici je obratovalo več kot sedemdeset stalnih in občasnih kino prizorišč. Razcvet kinematografije, ko je bilo v kinih največ obiskovalcev, je Ljubljana doživela konec petdesetih in v sredini šestdesetih let, v obdobju tako imenovanega kinoparadiža.
»Zemljevid kinodvoran na ljubljanskih ulicah se je počasi bogatil, oblikoval se je prostor, v katerem je prihajalo do srečevanja filma z gledalcem, stalno občinstvo pa je bilo šele v zametkih. Ustanovitev stalnih kinematografov s stalnimi filmskimi projekcijami, ki so olajšali predvajanje filmskih projekcij, pa je ustvarilo pogoje za transformacijo naključnih obiskovalcev v stalno občinstvo.« (Žun, Kinozemljevid, 2014; Hrovat, 2019)
Kino Ideal
V plesnem salonu hotela Pri Maliču je po mnogih gostovanjih potujočih kinematografov maja 1909 svoja vrata odprl še stalni kinematograf Elektro-radiograf Ideal. S kinematografsko dejavnostjo je le nekaj mesecev po prvem ljubljanskem letnem kinu v neposredni bližini vnovič začel Dragotin Vecchiet, pri tem pa mu je pomagal tedanji lastnik hotela Pri Maliču Anton Deghenghi. Dvorana je bila ločena v tri prostore, v kasnejših letih pa je imela po nekaj predelavah natanko 309 sedežev, ki so bili s sredinskim prehodom ločeni na levo in desno stran. V zgodnejših letih je kino prikazal vse največje neme filme. Glasbeno poživitev je predstavam sprva zagotavljal orkestrion (glasbeni instrument, ki posnema orkester) z osmimi skladbami, pozneje pa orkester petih mož. V letu 1914 je obiskovalcem predstavil originalni Edisonov kinetofon, preživel požar v kabini in se z avgustom l. 1931 v celoti posvetil zvočnim filmom. S krajšim imenom kino Ideal se je obdržal vse do konca januarja 1938, ko se je pričela gradnja palače Bata. V skoraj tridesetih letih delovanje je imel kljub številnim lastnikom ključno vlogo v prikazovanju filmov in pri izobraževanju tako kinematografskega občinstva kot strokovnega osebja. To vlogo je v dobršni meri prevzel in obdržal kino Komuna, ki je od nekdanjega kina Ideal oddaljen le nekaj metrov.
Kinematograf Edison
Po Rovškovih poskusih uvedbe stalnega kinematografa je prvi tak kino, Kinematograf Edison, za dlje časa zaživel nasproti kavarne Evropa v pritličnem prostoru vogalne hiše podjetnika Antona Deghenghija, kjer je ob Slovenski cesti svojčas domovala trgovina Borovo. Konec maja 1907 je kino prek najemne pogodbe ustanovil Josip Tami s pomočjo namestnika in ravnatelja kina Dragotina Vecchieta. Prostor s tremi izhodi je bil sprva razdeljen v dva dela: v tako imenovanem prvem razredu je bilo pet vrst stolov, v drugem razredu pa so bila predvidena stojišča. V istem letu je bilo v obeh, tudi cenovno razdeljenih prostorih, skupno 138 pritrjenih stolov, projektor pa je bil ločen v kabini. Kinematograf je kmalu pridobil in oblikoval stalno filmsko občinstvo, večkrat pa priredil tudi predstave, katerih dobiček so namenili mestnim revežem. S hitrejšo menjavo sporeda, ki je potekala dvakrat na teden, se je dobro upiral kratkotrajnim poskusom konkurence in se septembra leta 1908 preimenoval v Kinematograf Pathe. V letu 1909 so v tem kinu in v kinu Ideal predvajali po naročilu narejena dokumentarna filma Ljubljana (1909) in Postojna (1909). Reportažna dokumentarna podoba Ljubljane, ki je nastala v produkciji S. Spina iz Trsta, velja za najstarejši ohranjeni posnetek slovenske prestolnice. Po februarju 1910 je v Ljubljani ostal le kino Ideal, ki je bil bolj priljubljen.
Kinematografa v poslopju Deželnega gledališča (današnje SNG Opere in baleta Ljubljana)
V letu 1912 je Dramatično društvo želelo organizirati kinematografske predstave v takratnem Deželnem gledališču, s čimer naj bi rešili finančne težave edinega stalnega gledališča v Ljubljani. Dozidali so kabino za operaterja in kupili Lloydov filmski projektor, po pridobitvi koncesije in kmalu po končani gledališki sezoni pa so aprila 1913 začeli s prvimi filmskimi predstavami. Kino Metropol, ki je lahko gostil 800 obiskovalcev, je deloval le dober mesec dni: deželni odbor je namreč ocenil, da so predstave za deželno gledališče preveč nespodobne, zato so morali s filmsko dejavnostjo končati. Kino Metropol pa so v letu 1914 prenesli v areno Narodnega doma, kjer je pozneje dobila dom Narodna galerija.
Neuspešen je bil tudi drugi poskus predvajanja kino predstav. Maja leta 1915 je v poslopju Deželnega gledališča začel delovati Kino Central. Projekcijska kabina je bila opremljena z Ernemannovim projektorjem (Ernemann II), v dvorani pa so predvajali tako vojaške dogodke kot vojne drame. Za razliko od konkurenčnega kina Ideal, ki je bil v zasebni lasti, je koncesijo za novi kino pridobila Slovenska krščanska socialna zveza v Ljubljani. Vodja je bil Ivan Štefe, ki je želel z dohodki kinematografa zbrati sredstva za obnovo opešanega slovenskega gledališča. Štefe je kasneje postal lastnik kina in septembra 1918 zaradi premajhnega prispevka v gledališko blagajno in nejevolje mnogih poskrbel za njegovo zaprtje.
Lit.:
– Hrovat, K. (2019): Predvajal vam je poslednji kinooperater : življenjske zgodbe poklicnih kinooperaterjev ljubljanskih kinematografov. V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete.
– Žun, K. (2014): Kino zemljevid : zemljevid ljubljanskih prizorišč (1896-2014). Ljubljana : Javni zavod Kinodvor.
