Inštrumente, ki so jih med vojno zaplenili italijanski vojaki, sta takoj po osvoboditvi leta 1945 začela zbirati Anton Hren st. in Anton Hren ml. Po kapitulaciji so jih Italijani pustili kar v barakah, domačini pa so jih raznesli po domovih in shranili.
Pod vodstvom organista Martina Ulage je godba ponovno začela delovati, kjub temu da so med vojno padli kar štirje člani (Franc Udovič, Janko Uhan, Ivan Zupančič in Franc Šuštar). V letih po osvoboditvi so imeli kar precej nastopov.
Godba je resnično zaživela, ko je leta 1954 postal njen dirigent Jože Prpar, ki je dirigentsko palico vihtel kar 10 let. Njegov mladostni polet je dajal pečat trebanjski godbi.
Za njim je bil nekaj časa strokovni vodja godbe Franc Zakrajšek, jeseni leta 1964 pa je dirigentstvo prevzel sposobni Jože Teršar, ki je prišel v Trebnje v službo v novi obrat Litostroja. Bil je izredno nadarjen, obvladal je vse godbene inštrumente. Za godbene potrebe je organiziral glasbeno šolo in glasbeno opismenil precej mladih fantov. Pod njegovim vodstvom je godba začela tudi koncertno nastopati.
