Ustvarjalnost na nacionalni osnovi, ki jo je spodbudila »pomlad narodov«, je bila kratkega veka, saj se je cesar na revolucionarno dogajanje leta 1848 odzval s poostreno zakonodajo, ki je zajela vsa področja javnega življenja – tudi tisk in delovanje društev.
Z uvedbo ustavnega življenja v Avstriji leta 1860 je po desetletju zatišja društvena dejavnost ponovno oživela in sproščena ustvarjalna energija je razgibala tudi Celje. Lokalna posvetna in duhovna inteligenca je spoznala, da mesto z okolico potrebuje društvo, ki bi ohranjalo in krepilo jezikovna in kulturna izročila slovenskih prednikov. Mestni zdravnik dr. Štefan Kočevar, štorski montanist Andrej Pirnat, geolog in lastnik rudnika v Zabukovici Ivan Žuža in narodno zavedni celjski trgovec Franc Kapus so jeseni 1861 oblikovali pripravljalni odbor za ustanovitev društva in sestavili »Pravila Narodne čitavnice v Celju«.
Vest o ustanovitvi celjske Narodne čitalnice je bila objavljena v Novicah januarja 1862, otvoritev z »bésedo« pa je uspela sredi februarja 1862. Še isti večer so Celjani v Ljubljano poslali novico z naslednjo vsebino: »Iz Celja, 16. svečana ob 9. uri zvečer. Ravnokar smo končali ‘bésedo’, s ktero smo odprli danes čitavnico celjsko. Bilo je vse tako slovesno, tako veselo, tako ljubeznjivo, da se ne dá popisati popisati z malo vrsticami, kaj smo dosihmal doživeli radostnega, in kaj nas še pričakuje, preden bo ura polnoč odbila. Zato nesite drage ‘Novice’ le ta kratek telegram po svetu, pa recite vsem, ki so se nas ta večer spominjali, da jim boste povedali drugi pot več o današnji častni narodni veselici.«
