Osebnosti

Anton Šibelja Stjenka (Tomačevica 21. 4. 1914-Gorenja Trebuša, Gačnik 1. 4. 1945)

“Mladi Anton je do leta 1929 obiskoval šolo v Komnu, kjer je bil vesten in marljiv učenec. Nato ga je vzela k sebi sestra Albina, ki je tedaj živela v Trstu, njen mož pa je bil ključavničarski mojster z lastno delavnico. Pri sestri je stanoval in se hranil ter se v svakovi delavnici izučil tudi ključavničarske obrti, nato pa je v njej še nekaj časa delal kot pomočnik. Leta 1935 so ga vpoklicali k vojakom. Po vrnitvi se je zaposlil v ladjedelnici v Miljah pri Trstu. Usposobil se je za varilca. Ukvarjal se je tudi z izumiteljstvom, posebno z načrti za brzostrelko. Povezal se je tudi s  slovenskimi, hrvaškimi in italijanskimi delavci v Trstu. Kmalu je bil izdan in skupaj z drugimi zaprt v Coroneju v Trstu, a zaradi pomanjkanja dokazov so ga po nekaj mesecih izpustili. Leta 1940 je bil ponovno zaprt, in sicer v Ascoli Pičeno v Italiji. Ker tudi tokrat policija ni našla nobenih trdnih dokazov in tudi sam ni ničesar priznal, so ga izpustili in je odšel nazaj k sestri Albini v Trst. Zaradi pritiska takratne oblasti, se je po letu 1941 vrnil v rojstno vas Tomačevico, kjer so se mu porodile misli na organiziran upor.” (Povzetek po knjigah in očetovih rokopisih: Franc Šibelja in Mile Pavlin: Kraški junak Stjenka, 1977, Lipa; Franc Šibelja: Med prvimi partizani na Krasu, 1981, Lipa; osebna zapuščina, rokopisi (hrani hči Katica Del Bon – Šibelja). Pripravila: Katica Del Bon.)

“Leta 1941 se je povezal z NOB in postal član OF. S skupino kraških mladeničev je po Krasu opravljal sabotažne akcije proti okupatorju – italijanskim fašistom, na železniških progah in električnih napeljavah. Junija 1942 je bil vpoklican v italijansko vojsko, a se je 26. junija 1942 pridružil Vipavski četi v spodnji Vipavski dolini. Avgusta 1942 je osnoval Kraško četo in postal tudi njen vodja. Kraška četa se je leta 1943 priključila Primorskemu odredu. Postal je poveljnik bataljona, zatem poveljnik 3. in nato 4. bataljona Kosovelove brigade in decembra 1943, namestnik poveljnika novega Južnoprimorskega odreda. Vodil je več sabotažnih akcij, med katerimi je najbolj znan napad na motorizirano kolono (2. februar 1944) v Dovcah med Branikom in Komnom, v katerem je padlo 31 nemških policistov in 50 italijanskih fašistov. Maja 1944 je postal poveljnik Kosovelove brigade. Junija 1944 je bil ranjen med boji v Baški grapi in po okrevanju je postal poveljnik Dolomitskega odreda. Ko je bil odred kasneje razformiran, je postal vodja partizanskih delavnic IX. korpusa in dosegel čin majorja. Znan je tudi po svojih orožarskih izumih. Padel je med boji z Nemci nad Gačnikom. 14. decembra 1949 je bil proglašen za narodnega heroja. V Tomačevici, na njegovi rojstni hiši, je postavljena spominska plošča in na Trstelju je po njem poimenovana planinska koča. V Komnu so mu postavili spomenik in po njem tudi poimenovali tamkajšnjo osnovno šolo.” (Živec, 2020)

Joško Copič (Branik, 7. 4. 1892-Tomačevica 3. 3. 1967)

Po spominih domačinov se je Joško Copič preselil v Tomačevico v šestdesetih letih 20. stoletja. Na začetku je stanoval kot podnajemnik pri Coljevih. Večino časa je nato stanoval pri Fani Kovačevih, kjer je tudi umrl.
Spominjajo se ga kot poštenega, skromnega in prijaznega človeka. Predvsem je bil zelo zaveden Slovenec. Vsak prvi maj je odpiral okno, katero gleda
proti cesti, in je na violino zaigral Internacionalo. Pred vojno je živel v Trstu. Med I. sv. vojno je služil kot vojak v Galiciji. Med II. sv. vojno je bil izgnan v Nemčijo in delal na kmetiji. Nekje med 1930-1941 je bil zaradi svojega političnega razmišljanja za dve leti konfiniran
na jug Italije v kalabrijsko Matero.
Bil je samouk, zborovodja v Braniku, igral je različne inštrumente in veliko bral. Govoril je rusko, nemško in italijansko. Verjel je v komunizem in v Kristusovo besedo; oboje je razumel kot sporočilo za človeštvo in ne kot ideologijo. Večkrat ga je dekan Viktor Kos obiskal in sta skupaj debatirala o človeštvu.
Njegovo ustvarjanje se navezuje na Simona Gregorčiča. Pesmi so govorile o iskanju resnice, svobode in pravice. Zaradi njegovega razmišljanja so ga večkrat izključili iz takratne oblasti.
Ponoči, ko ni mogel spati zaradi bolečin, je napisal številne pesmi o času internacije. Pisal je svoji materi in puncam, pisal je o ljubezni in o žalosti. Napolnil je številne zvezke s svojimi idejami o politiki.

Spomni se Bogdan Ščuka: “Poleti sem se družil z njegovimi vnuki, ki so preživljali počitnice v Tomačevici. Vsak dan v prostem času smo z njim imeli šolo. Zaposlil nas je tako, da nas je skrbno učil brati in pisati. Imel je zanimivo knjigo, ki je opisovala eksotične in daljne dežele, življenje živali in rastlin. Bil je ljubitelj narave. Pred hišo je imel majhen kotiček zemlje, kjer je gojil svojo zelenjavo. Bil je tudi zelo spreten pri cepljenju vrtnic in rešeljik.”

Pokopan je v Tomačevici pri Devici Mariji Oberšljanski.
(Po pripovedih vnuka Zvonka Preglja in prijatelja Bogdana Ščuke, oba roj. 1952.)