Vzporedno s propadanjem slamnikarskih podjetij so med obema vojnama nastajale tovarne novih industrijskih panog. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala celo v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev.
V Domžalah so bili vodilni obrati v kemični, tekstilni in usnjarski industriji. Slednji sta nastali na temeljih slamnikarstva in sta prekvalificirali največ nekdanjih šivalk slamnikov. Posredna nadaljevalka slamnikarske industrije je bila tovarna Univerzale, medtem ko so največje spremembe nastale v usnjarski industriji. Vodilno vlogo je imela Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Toko, največja te stroke v Jugoslaviji. Pridruženi Usnjarski tehnikum je s pedagoškim in z raziskovalnim delom pomembno prispeval k napredku jugoslovanske usnjarske industrije. V razvoju kemične industrije pa je bila bistvena združitev predvojnih obratov za proizvodnjo lakov, barv in škroba v Domžalah, na Količevem in oljarne na Viru v podjetje Helios, danes največje v Občini Domžale.
Odločilna prelomnica v industrializaciji širšega domžalskega območja je bila prva polovica dvajsetih let 20. stoletja z začetkom obratovanja tovarn papirja (Papirnica Količevo), lakov (Helios) in sanitetnega materiala (Tosama) na Količevem ter tovarne platnenih izdelkov Induplati v Jaršah, ki so postopoma zaposlovale veliko število delavcev ter bistveno vplivale na spremembo socialne in urbanistične podobe okolice Domžal. Za razliko od predvojnega centriranja slamnikarskih tovarn v Domžalah so novi tovarniški obrati začeli nastajati zunaj mesta, ob Kamniški Bistrici, ki je zagotavljala pogonsko moč. Nastali so po temeljiti preučitvi potreb slovenskega in tedanjega jugoslovanskega trga ter se na njem uspešno uveljavili.
Po drugi svetovni vojni je industrija na domžalskem območju dosegla nov razmah, ki ga ilustrira podatek, da je do konca leta 1953 število zaposlenih v 18 državnih podjetjih naraslo na okoli tri tisoč, v naslednjem letu pa se je v primerjavi s koncem tridesetih let že podvojilo. Na začetku sedemdesetih let je občina Domžale spadala med močneje industrializirane občine. Najvišje število zaposlenih v industriji je bilo zabeleženo v letih 1964 in 1979, od takrat pa je število padalo. Namesto industrije so v ospredje stopile obrti in storitve.