Miha Babnik (1944) je bil rojen staršema Jožetu in Tereziji Babnik, po domače Žabarjevima iz Godiča. Po poklicu je bil učitelj geografije in zgodovine, učiteljeval je na različnih šolah kamniške občine. Mnoge generacije učencev ga poznajo kot mentorja pri orientacijskih pohodih, planinskega in kolesarskega krožka, učitelja smučanja ter poznavalca lokalne zgodovine.
Po upokojitvi je kot turistični vodič svojo razgledanost v domoznanstvu z veliko ljubeznijo do domačih krajev začel prenašati turistom, obiskovalcem Kamnika ter okolice, in tako predstavil svoje mesto ljudem od blizu in daleč. Na vodenjih ne predstavlja le stvarnih dejstev, temveč ob izbranih priložnostih tudi zgodbe ljudskega ustnega izročila iz Kamnika in okolice.
Svetišče v Godiču
V Godiču so odkrili svetišče, kultni prostor iz rimskega obdobja. Na jugozahodni strani vasi Brezje, proti Godiču, se nadaljuje kraški svet. Ta predel se imenuje Gmajna; ima številne vrtače, značilno rdečo kraško prst in apnenčaste skale. Pod Gmajno pa je močan kraški izvir potoka Ribnik. Podoben je tistemu v Samotnem mlinu, saj ravno tako izvira ob vznožju visoke skale.
Domnevajo, da so na tem območju potekale manj pomembne rimske poti. Ob izviru so našli rimske novce, ki dokazujejo, da gre za prostor, kjer so se poklanjali svojim bogovom in jih prosili za pomoč na nadaljnji poti. Novce hranijo v kamniškem muzeju.
Debevčevi hrasti
Ob cesti proti Brezjam so rasli mogočni Debevčevi hrasti, bilo jih je več kot deset. To so bili res mogočni hrasti, še jaz to pomnim. V premeru so merili od dva do tri metre. Sekali jih niso, saj so bili predebeli. Večina izmed njih se je posušila in so se sami od sebe podrli. Izmed najmogočnejših stoji le še eden, trije pa so nekoliko manjši. Zaradi mogočnih dreves je bilo v gozdu tudi podnevi mračno, zato so se pojavile govorice, da na tem območju straši. Jaz pa bi tako razložil: pred temi hrasti je bil gozd, potem pa se je na majhni razdalji pojavilo toliko mogočnih dreves in nasproti brežina, da je bilo res vedno temačno. Kako je strašilo, kaj se je slišalo? Največkrat nič. Ljudi je bilo samo strah.
Na Vodicah je živel Štefajnarjev Johan, ki je bil harmonikar in se je na poti domov velikokrat ustavil pri našem atu, ki je bil čevljar. Ata je včasih delal tudi celo noč in Štefajnarjev Johan je bil lahko dolgo časa pri njem. Pripovedoval mu je gostilniške zgodbe o tem, kar se je zgodilo v štirih gostilnah v Stahovici, pri Prodniku, pri Korelnu, pri Urhu in v Krčmi v okolici Dolinškovega znamenja. (Danes tega znamenja ni več, saj so ga po drugi svetovni vojni podrli.) V gostilne so zahajali tako domači fantje kot kamniški purgarji (člani Meščanske korporacije Kamnik), ki so imeli v Stahovici drva in so jih hodili gledat. Velikokrat so se vsi napili, nato sprli in običajno tudi stepli: domači fantje proti gospodi. Potem so šli fantje domov proti Vodicam. Štefajnarjev Johan je pripovedoval: »Vračali smo se domov, grmelo je in treskalo. Ko smo prišli do Debevčevih hrastov, se je s hriba na nas pognal velik črn pes, iz gobca mu je molel rdeč jezik. Pognali smo se v tek, meni pa se je odpela harmonika in sama od sebe dajala tiste base!«
Ko so prišli iz gmajne na plano, so videli, da so na varnem. Tak strah je torej Štefajnarjev Johan doživel pri Debevčevih hrastih. In tako je »strašilo« pri Debevčevih hrastih!
Turki na Kamniškem
Turki so v Kamnik prišli kar trikrat. Največ škode so naredili leta 1471 v mekinjskem samostanu klaris. Takrat so iz samostana odpeljali deset do dvajset klaris v sužnost, samostan pa precej uničili. V kamniškem muzeju hranijo leseni kipec, ki se mu reče varuh božjega groba in naj bi izviral iz samostana. Kipcu so Turki odbili roke. Leta 1478 so Turki poskusili napasti tudi cerkev na Svetem Primožu, kamor so se zatekli bližnji prebivalci. Cerkev je bila zaradi svoje izpostavljene lege dobro vidna že od daleč, tudi Turkom. Turki so šli proti cerkvi, od Velikega znamenja dalje pa so imeli zaradi ozke poti in krušljivega terena težave pri nadaljevanju. Enemu ali pa tudi več turškim konjem se je na tem delu udrla pot in zgrmeli so v globino. To naj bi dokazovala najdena podkev turškega konja.
Kako vemo, da je bila ravno turška? Turki so imeli manjše konje, in torej so tudi podkve manjše. Temu delu poti še danes rečemo turški plaz. Turki so se na tem mestu obrnili in niso nadaljevali poti do cerkve sv. Primoža. Nekateri to pripisujejo čudežu, saj naj bi ljudi, ki so se skrivali v cerkvi, rešila Marija. Nad Turke naj bi poslala tudi gosto meglo. Ampak megla je na tem območju precej pogosta.
Jurij Humar
Na Vodicah, po domače pri Debevčevih, je bil rojen čudodelnik Jurij Humar (1819–1890). Ljudje ga bolj poznajo po imenu čudodelnik s Primskovega, ker je tam služboval kot duhovnik in tam tudi umrl.
Jurij Humar je bil res čudodelnik in je imel nenavadno moč. Nekoč je šel Humar z nečakinjo v Kamnik in na mestu, kjer je stala naša stara hiša, je rekel: »V tej hiši bo rojen fant, ki bo postal duhovnik.« Moja stara mama in stari oče sta naredila to hišo in rodilo se jima je kar deset otrok. Zadnji je bil Karel Babnik, ki je res postal župnik. Umrl je leta 1979 na Homcu. Tako se je uresničila prerokba Jurija Humarja. Še danes hranimo sliko naše hiše, na kateri piše: »Hvala tebi, hiša mala, novomašnika si fari dala.«
Druga zgodba, ki izkazuje njegovo moč, pa je povezana z orehovim drevesom. Na Humarjevi kmetiji je nekdo ukradel orehovo drevo. Izkopal je celo drevo, s korenino vred. Humar pa je tatu tako zacopral, da ga je zapekla vest in je drevo prinesel nazaj, ko so bili Humarjevi ravno pri kosilu. Stara Humarjeva hiša na Vodicah je še danes ohranjena.
