Matija Murko (10. 2. 1861, Drstelja ‒ 11. 2. 1952, Praga) je bil široko delujoč slavist, filolog, literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog, priznan in cenjen znanstvenik evropskega formata.
Objavljal je znanstvena dela s področja jezikoslovja, nacionalne ter primerjalne literarne in kulturne zgodovine ter etnologije, posegal je tudi v kulturnopolitično publicistiko in bil pobudnik številnih slovanskih projektov. Čeprav je večino kariere preživel v tujini, je nenehno spremljal in podpiral razvoj slovenske slavistike in etnologije ter bistveno vplival na oblikovanje znanstvene zgodovine slovenskega slovstva in na razvoj slovenske etnologije kot znanosti.
Živel in delal je v številnih krajih ter pri tem spoznaval različna zgodovinska, kulturna in politična okolja. Povsod je bil dejavno vpet v raznolike poklicne in akademske mreže. Bil je član mnogih znanstvenih akademij, ustanov in društev, med drugim Saške akademije znanosti v Leipzigu, Poljske akademije znanosti v Krakovu, Ševčenkovega znanstvenega inštituta v Lvovu, Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, Družbe za prirodoslovje, antropologijo in etnografijo v Moskvi, Slovanskega društva v Pragi, Šafarikove učene družbe v Bratislavi; bil je tudi dopisni član Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, Šole za slavistične študije na univerzi v Londonu, jugoslovanske, srbske, češke in bolgarske akademije znanosti idr.
Prejel je častni doktorat praške (1909) in ljubljanske univerze (1951) ter še vrsto drugih priznanj, med drugim je bil častni član Čitalnice v Gradcu (1918), Zgodovinskega društva v Mariboru (1923), Muzejskega društva na Ptuju (1924), Matice srpske v Novem Sadu (1927), Slovanskega inštituta v Pragi (1945) in Družbe za slovansko jezikoslovje v Pragi (1948).
