V obdobju od 1970 do 1990 so kioski v Ljubljani doživeli razcvet. Na skoraj vsakem vogalu so ponujali različne izdelke in storitve, od časopisov, sladoleda, cvetja do ključavničarskih storitev.
Kioski so postali nepogrešljiv del mestnega vsakdana in so služili kot pomembna točka za lokalno skupnost.
O tem priča tudi zgodba prodajalke Marije, ki so jo za glasilo Naša skupnost intervjuvali leta 1980 na moščanski tržnici. Kiosk časopisnega podjetja Delo, v katerem je prodajala vse od najbolj branih jugoslovanskih in tujih časopisov ter revij, cigaret do žetonov za vožnjo z avtobusom mestnega prometa, je bil postavljen ob Zaloški cesti v bližini občinske hiše:
“Po poklicu sem gostinska delavka, zato z ljudmi kar dobro shajam. Kljub temu pa me včasih kakšna stvar le pogreje. Veste, ljudem se vedno nekam mudi in zato pozabijo na pultu že plačano revijo, cigarete ali kaj drugega. Če to pravočasno opazim, stečem za njimi. Včasih potem slišim tudi kakšne pripombe: Ste pa res neumni, da tečete za pozabljivcem. Jaz pa poskušam biti s kupci vedno prijazna, čeprav tudi sama nisem zmerom dobre volje.”
Povedala je, da so v tistem času njeni kupci največ kupovali Delo, Dnevnik, Politiko ekspres, Večernje novosti, od revij Jano in Nado, kadili pa cigarete filter 57. Veliko so povpraševali tudi po žetonih za avtobus: “Je pa nabavljati žetone kar težko opravilo. Šestnajst tisoč žetonov tehta kar 56 kilogramov, dnevno pa jih prodava približno dvanajst tisoč.”
Prodajalka Marija je spregovorila tudi po pogojih dela: “Pozimi je v kiosku še kar prijetno, saj pred mrazom varuje radiator, poleti pa se njegovo plastično ohišje tako segreje, da je kljub odprtim vratom in oknu v njem težko zdržati. Toda človek se vsega navadi.”
Kljub številnim dobrim lastnostim, pa so kioski sčasoma postajali tudi moteči. Iz časopisnih objav v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je mogoče razbrati, da so nekatere motili nekontrolirano postavljanje kioskov, njihova množičnost, ki je kvarila izgled mesta ter nezadovoljivi sanitarno-tehnični pogoji pri pripravi in prodaji hrane in pijače.
“Ljubljana postaja mesto kioskov. Ploščad pred Figovcem na Ajdovščini postaja kar premajhna, saj so svoje prodajalnice v škatlah postavili Vjesnik, Tobak, prodajalci »vročih psov«, nogometni klub Olimpija ponuja vstopnice in navijaške rekvizite, vsem pa so se pridružili še prodajalci sadja in zelenjave iz Vinkovcev. Toda tudi drugje v naši občini rastejo kioski kot gobe po dežju. Na Krekovem trgu se je kioskom Tobaka in Ljubljanskih mlekarn pridružil še zasebnik, ki v živo rdečem kiosku ponuja čevapčiče in pleskavice v lepinji.” je zapisano leta 1980 v glasilu Dogovori. Ob tem je poudarjeno:
“Toda ob vsem tem bomo morali pogledati, kako je videti naše mesto. In kaj bomo sploh prodajali v kioskih? Cigarete, časopise, vstopnice za nogometno tekmo, sadje in zelenjavo in celo okusne pleskavice. Morda še kaj drugega, toda razmisliti bomo morali, zakaj sploh potrebujemo največkrat neokusne kioske.”
Leta 1983 so v Naši komuni pisali o pripravi načrta oziroma odloka o postavitvah kioskov: “Verjetno je malo ljudi, ki niso prepričani, da kioski kvarijo izgled mesta oziroma določnega območja. Tako menijo tudi inšpektorji, ki imajo pri tem še nekaj drugih pripomb, med katerimi je najpomembnejša ta o nezadovoljivih sanitarno-tehničnih pogojih za delo in ne nazadnje tudi za živila prodaja na skoraj odprtem prostoru ni najprimernejša.”
Nekaj časa je bila postavitev tudi prepovedana: “Tako je bila postavitev kioskov poldrugo leto prepovedana in na občini so v tem času naredili le dve izjemi – izdala je dovoljenje za postavitev kioska s toplimi malicami (hot-dog) pri srednji tehnični šoli ob Aškerčevi cesti ter kiosk za fotokopiranje na istem mestu.”
Leta 1985 so se nad postavitvijo kioskov pritoževali v Trnovem, kar so prav tako zabeležili v Naši komuni. Motili so jih smeti, prometna ureditev in celo vonj hrane: “Stanovalci v bloku za obema kioskoma se že od vsega začetka upirajo postavitvi kioska, v katerem bo lastnik pripravljal hot dog in podobne prehrambene stvari. Stanovalci se namreč bojijo, da bo okolica bloka, ki je zdaj zelo urejena, postala malo smetišče. Zadovoljni tudi niso zato, ker bo stanovalcem v nižjih nadstropjih vonj po hrani pregnal sedaj še dokaj čist trnovski zrak. Ne nazadnje se Trnovčani bojijo tudi za svoje otroke, ki bodo prav gotovo iz šole skakali čez zelo prometno cesto po malico v kiosk.”
“Kioski oziroma premični objekti z različno ponudbo so rasli preveč nenačrtno, lahko bi rekli celo stihijsko in zato so marsikje pravi vsiljivci v prostoru,” so opozarjali leta 1990 v Dnevniku. Poudarjali so tudi nelojalno konkurenco: “Torej gre, kot menijo tržni inšpektorji, pri postavitvi teh objektov zgolj za komercialni interes njihovih lastnikov. Večina kioskov je za blagovni promet urejenih samo »navidezno« in kot takšni, ugotavljajo inšpektorji, predstavljajo nelojalno konkurenco tistim, ki opravljajo to dejavnost v zidanih in sodobno opremljenih prostorih.”
VIRI:
- Bo kiosk ostal, kjer je? V: Naša Komuna, 10.09.1985, letnik 22, številka 11.
- Hieng, Primož: Kioski – da ali ne. V: Dogovori; 1980, letnik 8, številka 12.
- Juvan, Darja: Pri prodajalki v kiosku. V: Naša skupnost (Ljubljana Moste-Polje); 1980, letnik 21, številka 1.
- Kioski tako ali drugače! V: Naša komuna, 04.10.1983, letnik 20, številka 13.
- Podbevšek-Bedrač, Duša: Vsiljivci v prostoru: problemov kioskov se je treba lotiti učinkovito: pozabljena ekologija, nelojalna konkurenca in urbanizacija. V: Neodvisni dnevnik, št. 284, 17. okt. 1990, str. 11.
- To in ono o kioskih. V: Naša komuna, 09.10.1990, letnik 28, številka 13/14.
