Takoj po prvi svetovni vojni so zadolženi za zdravstvo v kraju, z dr. Eratom na čelu, začeli razmišljati o gradnji javnega kopališča v Guštanju. Svoje vizije so strnili v okvire glavnih prizadevanj novo ustanovljenega Rdečega križa.
Časi so bili težki in od zamisli do uresničitve ideje je minilo kar nekaj let.
Največ aktivnosti je potekalo ravno v zadnjem letu, ko se je kopališče gradilo. Določili so gospodarja, ki je imel nalogo, da zbira prostovoljne prispevke in išče ljudi, ki bi prostovoljno delali pri sami gradnji. Zidarski mojster Franc Grein iz Slovenj Gradca je izdelal načrt, z njim so tudi sklenili pogodbo za samo izgradnjo. Za pomoč pri raznih delih je RK na kopališču zaposlil brezposelne domačine, ki so za svoje delo dobili tudi nekaj plačila (2.50 din na uro).
V današnjem času si težko predstavljamo, kaj vse je moral v tistih časih narediti RK, da se je lahko bazen dogradil. Omenimo naj samo to, da so morali za nekaj časa zastaviti celo svoj reševalni avtomobil in vse dohodke od kopališča.
Slavnostna otvoritev letnega bazena je bila 13. avgusta 1933, ob 15. uri, odprl ga je okrajni načelnik dr. Tekavčič. V svojem govoru je župan Guštanja Franc Mrkva poudaril pomen kopališča za naš industrijski kraj, dr. Boštjan Erat se je v imenu RK zahvalil vsem za pomoč. Na dogodku sta predsednik dr. Erat in tajnik Rajko Kotnik za svoje požrtvovalno delo prejela odlikovanje red sv. Save III. stopnje.
Vodni krst je na otvoritvi opravil Miloš Jelenko s skokom v vodo, sledile so številne prireditve, med drugim tudi vaterpolo tekma. Na veliko žalost domačinov se je ta večer pripetila nesreča, saj je utonil mladi Jože Slivnik. Ta dogodek je precej zasenčil otvoritveno slavje.
V času delovanja kopališča so morali biti ob bazenu, po nalogu sreskega načelstva, v pripravljenosti štirje kopalni nadzorniki, in sicer Mirko Tasotta, Franc Magrič, Maks Dolinšek in Ervin Wlodyga.
Po otvoritvi so se ob bazenu dogradile še lesene kabine in od takrat je zanj skrbelo Društvo Rdeči križ. Pri ureditvi lepe pešpoti do kopališča je sodelovalo Olepševalno društvo Guštanj pod vodstvom Antona Čopa in Karla Bevca. Učitelj Janko Gačnik pa je z učenci Osnovne šole Guštanj ob poti posadil breze, ki so dolgo časa krasile pot do bazena.
Leta 1947 je kopališče brezplačno prevzelo Fizkulturno društvo Guštanj, kasneje Komunalna skupnost Ravne.
Danes kopališča ni več. Na prostoru, kjer je bil letni bazen, so kasneje zgradili stanovanjske bloke ob Suhi.
