Okoli leta 1950 je nek uslužbenec Uprave za državno varnost zapisnik zaslišanja in obtožnico Leopoldine Pečar vložil v ovoj in nanj zapisal oznako KB-2985. Dosjeja potem štirideset let ni nihče več odprl, o štajerskih povojnih dogodkih pa nihče javno govoril. Tudi Leopoldinina hčerka je redko govorila o svoji mami, samo na kamniškem pokopališču je med urejanjem družinskih grobov šepetala: “Njenega groba pa nimam.”
Dosje Leopoldine Pečar, ki je leta po vojni dobil oznako ZA-450/3414, se danes nahaja v Arhivu RS v škatli 1931_911. Vsebina tega ovoja je bila prva uradna informacija, ki jo je Leopoldinina hčerka Poldika prejela o svoji mami decembra 1992, več kot sedeminštirideset let po njunem slovesu. Za podatke je zaprosil Leopoldinin vnuk Darko kmalu po osamosvojitvi Slovenije, ko so bila pričakovanja o razkritju usode in ureditvi statusa po vojni pogrešanih velika in tudi prevelika. Če je trajalo samo pol leta, da je bila julija 1993 Leopoldina Pečar vpisana v mariborsko matično knjigo umrlih, pa se je ugotavljanje njenega državljanstva vleklo kar osem let. Šele leta 2001, slučajno ob stoletnici njenega rojstva, je bila izdana ugotovitvena odločba Upravne enote Maribor, da se je ob svoji smrti Pečarjeva “štela za jugoslovansko državljanko.” Ob tem je kar ironično, da je to državljanstvo dobila na osnovi poroke z Bogomirjem Pečarjem, ki je tako še enkrat odločil o njeni usodi.
Po zadnji odločbi je primer Leopoldine Pečar spet potonil v molk, ki še zmeraj obkroža usodo tisočih štajerskih babic in dedkov, poimenovanih v štiriindvajsetih škatlah fonda KB. Molk o njih v bivši državi, Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, se zdi sicer dokaj razumljiv. Še demokracija težko prenaša kritičen pogled na svojo polpreteklost, pa bi diktatura prenesla kritično obravnavo svojega nastanka. Po prevratu, ki je priljubljena beseda zgodovinarjev za velike spremembe 20. stoletja, se je molk izražal tudi kot nerazumljivo kričanje. Otroci socializma se na stara leta pač težko soočamo z dejstvom, da se moramo zgodovino mladosti naših staršev in nas samih na novo učiti. Za vse je težko, za mnoge tudi nemogoče, zato se zdi molk še naprej najbolj udobna rešitev.
Težje kot molk na družbeni ravni mi je bilo med iskanjem štajerske babice razumeti molk na ravni posameznika in družine. Najprej sem si ga razlagal kot strah preživelih pred obsojanjem in drugimi posledicami s strani okolja. Potem sem prebral, da so preživeli molčali zaradi občutka krivde pred bližnjimi, ki niso imeli te sreče. Pomembni bi naj bili tudi občutki sramu, ki so ga udeleženci vojne doživljali ali zaradi vseh ponižanj ali/in zaradi svojih lastnih dejanj. Sčasoma sem molk začel povezovati še s ponosom žrtev, ker so preživele, prestale vse krivice, trpljenje, zlorabe in se postavile na noge ter si priborile nazaj svoj prostor pod soncem. Ob tem sem razmišljal, da tako kot družbenih dogodkov med vojno in po njej ne moremo presojati z današnjih izhodišč, tudi sodobna psihologija ne more v celoti razložiti tistega časa.
Vprašanje, zakaj Leopoldinina hčerka Poldika po letu 1990, tako kot mnoge njene vrstnice in vrstniki, ni iskala dodatnih informacij o svoji mami, ostaja odprto. Mogoče je vse vedela, govorila pa o tem ni, ker jo je bilo strah in sram, počutila se je krivo in je bila hkrati ponosna. Vsekakor verjamem, da si je moja mama Poldika želela, da se zgodba babice Leopoldine razišče in ne utone v pozabo. V enem od številnih pisem mi je deset let pred svojo smrtjo namreč napisala: “Mnogo sem prestala, prehudo je bilo in ne bom govorila, da bi se ne delala še svetnico /… /, bi nihče ne verjel, če bi kaj pripovedovala. /…/ Četudi bi Ti, ki si študiral psihologijo, take stvari lahko raziskoval in se v to poglabljal.” Trideset let kasneje sem začutil, da je čas za uresničitev njene želje in duhovno vrnitev domov na Štajersko.
