France Stele (1955, Gora pri Komendi) je leta 1979 diplomiral na lesarskem oddelku Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom arhitekta Nika Kralja, avtorja znamenitega stola rex. Manj znano je, da je bil Kralj zaljubljen v arhitekturo kozolcev, v katerih je iskal in prepoznaval značilne slovenske oblike. Zato je bil še posebej navdušen, ko se je Stele v svoji diplomski nalogi želel dotakniti tudi prvobitne arhitekture pastirskih stanov, še posebej velikoplaninskih in bohinjskih. To pa je prišlo na uho etnologu dr. Tonetu Cevcu, ki je na Inštitutu za slovensko narodopisje ravno tedaj odpiral prva poglavja obsežnih raziskav, ki so dobile svoj epilog v kultni knjigi Arhitekturno izročilo pastirjev drvarjev in oglarjev na Slovenskem (1984).
Dogovorila sta se za sodelovanje s poudarkom na fotografskem dokumentiranju.
Stele je leta 1983 pri Državni založbi Slovenije izdal svojo prvo knjigo črno-belih fotografij z naslovom Grintovci, v kateri je poskušal ovekovečiti Kamniško-Savinjske Alpe. Do danes se je nabralo več kot 40 knjižnih naslovov z različnih področij, a tudi pisanje mu ni tuje. Deloval je tudi kot založnik in plod te dejavnosti je na primer knjiga Kraljestvo Zlatoroga (1989) znamenitega planinskega fotografa Jaka Čopa. Sredi sedemdesetih let so s prijatelji fotografi ustanovili fotografsko skupino Lubadarji, ki je bila znana po projekcijah diapozitivov ob spremljavi besedila in glasbe.
Steletovo sodelovanje s Cevcem je bilo sprva omejeno na področje etnologije s poudarkom na arhitekturi pastirskih bivališč in avtentični pastirsko- sirarski kulturi, po letu 1995 pa sta skupaj s prijatelji, raziskovalci alpskega sveta in nato z arheologi naredila prve korake pri arheoloških raziskovanjih slovenskega visokogorja. Do danes so skupaj odkrili več kot sto prazgodovinskih in antičnih lokacij, kjer so naši davni predniki iskali železovo rudo ter pasli ovce in krave. In marsikatera od zgodb v tej knjige ima korenine še v tistih starih časih.
France Stele
Andrej Dobnikar na fronti
Andrej Dobnikar, moj stari oče po mami, je v prvi svetovni vojni doživel nenavadno zgodbo in skoraj neverjetno je, da je ostal živ. Kot avstro-ogrski vojak se je najprej boril na soški fronti in bil kasneje ranjen na gori Monte Meletta ob reki Piavi.
V Galiciji in nato ob Soči je zagrmelo in Gregorčičeve besede, da bo »… krvava tekla …«, ker »… tod sekla bridka bodo jekla …«, so dobile strašne razsežnosti. Andrej se je v vojaški opremi znašel na soški fronti in prihodnost se mu je začela kazati drugače, kot si jo je zamislil.
Nekoč je iz strelskega jarka v tistih primorskih hribih napisal pismo (najprej v posebno beležko), Woščilo za god neki Ivani, v katerem s skoraj filmsko natančnostjo (manj natančna je bila njegova slovnica) in v slogu sodobne poezije prikazuje stanje na fronti: W strelnem jarku sedim in za porar držim. Kjer delamo, kamne šprengamo in strelamo. Pozemli rijemo, dase lahko pred Sovražnikom skrivamo. Potem se spomni, da natančno opisovanje vojaških opravil za ljudi v zaledju morda ni preveč zanimivo in nadaljuje s temo, zaradi katere je začel pisati: In predno nadalje kajveč govorim Te Sarčno pozdravim, in srečo želim. Iz Wojnega polja, zvisokih Planin, in skalnih visočin. In v imenu Sv. Ivane kot tvoje patrone ti pisati želim. Wzraku lepo se zjasni meni na Sarce tako govori. Eno pismo na piši na feldpost ga daj, za Sarčno voščilo ga ljubi poslaj. Zatorej papir sem v roke prijel na Hripček se vlegel, in pisati začel. Vendar čustva, ki so mu pravkar privrela na plan, je hitro prekinila kruta realnost: Okroh in na okroh pa krogle brenče. Topovi garme. Sovražni Srapneli in Granate po luftu lete. Po hribih buči, da Zemlja in kamne na skrižem leti. Smartni glas doni. Iz hriba v hrib leti Marsikateremu smart veli. Tako da vedno me moti, da nikdar meru ni. In ni čudno, da se več kot z Ivano ukvarja s sovražnikom, vojnim poljem in granatami, ki jih iz strahospoštovanja piše z veliko začetnico. Medtem ko piše voščilo, mu nad glavo letajo avstrijski avioni, v katere na oni strani Polentarji (Italijani) merijo topove: Čemalo poslušam že zopet v višavi dedra kakor Ptica voziti se zna. Kjer nad Sovražnika darvi, Polentarja pogledat želi. Polentar paže pri Topu stoji Kjer to Ptico doli zbiti želi Wisoko v višavi Srapnel eksplodera. Ali naši letalec pagale doli gleda. Wisoko v zraku se warti. Polentarja pale jezi kjer nikdar trefar ne naredi. Trud njegov zaston stori. Letalec nazaj leti. Topovom povelje veli Kje da sovražnik večji kestel ima Da naši topovi Lahu polento zmešajo lahko.
Nato se spet spomni, da piše tako rekoč ljubezensko pismo: Ali kaj ti hočem o tem pisat in nadalje še razlagat Kjer enkrat moram le skončat Kjer prinas je to že navadna stvar. Spominjam sele dneva ko Sonce bo v shajalo Napočil bo veseli dan Got tvoje patrone Sv. Ivane Praznovan. Kaj ti hočem za voščilo povedat Kjer moram pred sovražnikom na Wojnem polju stat zatoraj ti iz mojiga sarca samo to revno pismo želim poslat in taisti dan tebi za voščilo prebrat. Dabi zdrava in vesela še mnogo let doživela. Potem se Andrej prelevi v skrbnega vzgojitelja: In zvesto Bogu služila Wnebesih krono zadobila Če zvesto bodeš dekliški stan vodila Lahko in veselo bodeš pred Altarjem v zakonski stan stopila. In tudi potem ga veselo vodila. V nadaljevanju vojaka Andreja v strelskem jarku nekje nad Sočo obidejo turobne misli, nič kaj primerne za tovrstno pismo: Kadar bopa prišla Smart najtibo Sv. Raj odpart In milostliva sodba naj bo. Sv. Ivana zate prosila bo Ali tukaj na zemlji spomin ostal bo Grob scvetlicam zasajen Nasredo kriš postavljen bo In če Ljubezen ta ostala bo Zlate čarke na kriš zapisane W Sarcu do smarti ne iz brisane.
Kaj hitro je ugotovil, da ga je zaneslo, zato bi se rad izmazal, tako da bi pisanje čim prej zaključil: Sedaj pa želim to pismo skončati In tebe še enkrat pozdravljati. Predno ga zapečatim in od dam Te še enkrat Sarčno pozdravim In pismo skončam W duhu ti želim še roko podati. In potem pismo tebi poslati Pismo od dano Na feldpost je dano W tvoj Krej poslano Tebi v roke podano zavoščilo najtibo prebrano.
Ni znano, kako je bil Andrej natančen pri ciljanju na Polentarje, ve pa se, da njegova srčna »strelica« ni bila usodna za »sarce« Ivane, ki ji je bilo namenjeno voščilo; njeno mesto je pozneje zavzela Frančiška … So pa zato Polentarji zadeli njega. To se je zgodilo v bitki na gori Monte Meletta nad reko Piavo. Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je po zakonih fizikalne stvarnosti neverjetno. Če bi ga krogla zgrešila ali samo oplazila, bi ne bilo nič posebnega, toda namenjena je bila naravnost v srce, prebila je zunanji del žepa,
preluknjala tri razglednice in se ustavila na platnici molitvenika Krščanski vojak (1916). Druga krogla ali del granate ga je zadela v stegno in zaradi te je dobil status vojnega invalida. Vsi njegovi kameradi so obležali mrtvi … Na tistih treh prestreljenih razglednicah je podoba človeka, ki ni imel te sreče v nesreči; prikazujejo namreč avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda z družino, njegov pogreb (1914), na tretji pa je motiv z Dunaja.
Ta zgodba, s katero si je v mojih mislih pridobil status junaka, bi mu bila prihranjena, če bi poslušal svojo mater, ki ga je doma že težko čakala – in bi, bognedaj, dezertiral s fronte. Za novo leto 1916 mu je pisala razglednico: Dragi Sin – Sarčno te pozdravim in ti želim Srečno leto kakor je bo to leto če bo vojske konec dabi prišu žeenkrat domu ker sem jest tako slabega zdravja če me zima nebo uzeva sedej te še enkrat lepo pozdravim jest Mati In oče. Ve se, kdo je glavni pri hiši, za »oča« je bila dovolj mala začetnica …
Po tistem, ko je bil na Piavi ranjen, je bila za Andreja »velika vojna« končana, je pa le za las manjkalo, da mu niso odrezali poškodovane noge. Rane so se mu zacelile, oženil se je z Žimantovo Frančiško Pogačar z Gore pri Komendi in v tej vasi odprl mizarsko obrt. V drugi svetovni vojni je bil za vojaka že prestar, se je pa na vse pretege branil, ko so mu partizani za »vojaške potrebe« zaplenili petstokubični motor. V zadnjih aktivnih tišlarskih letih je delal krste za pokojne, kuhal šnops in ob nedeljah s prijatelji igral karte. Kot še marsikdo tudi on ni maral komunizma; včasih se je spomnil na avstro-ogrski red, za informacije z zahoda pa je poskrbela njegova sestrična »Frances«, ki se je že pred drugo svetovno vojno preselila v Ameriko. V enem od pisem mu je 4. novembra 1951 pisala: »… Saj danes je na svet zmerom Slabše. Celi svet nas Straši iz atomskimi bombami. Če tiste začnejo padat andrej bo pa Šlo use gut baj kar bo živega saj mi stari ludje nimamo tako več dolgo zaživet na tem puklastem svet …« Še druge bombe v življenju pa Andrej k sreči ni doživel …
Andrej je prva leta na Gori tišlaril kar v eni od sob v hiši, po letu 1935 pa je na severni strani domače hiše zgradil prostorno delavnico. Potem, ko se je leta 1907 v Šmartnem pod Šmarno goro izučil za mizarja, je veliko potoval in se izpopolnjeval v mizarskih delavnicah po avstro-ogrski deželi. Na stara leta se je ukvarjal samo še z izdelavo krst. Naredil jo je tudi zase. Predvideval je, da bo umrl bolj zgodaj, in zato je bila njegova truga, ko se je 10. novembra 1971 še zadnjič ulegel vanjo, že precej črviva. Prej jo je več let vzdrževal, večkrat jo je prelakiral, za okus in občutek pa je v njej nekajkrat tudi prespal …
kamerad – tovariš, prijatelj
tišlarsko, tišlariti – mizarsko, mizariti
šnops – žganje
truga – krsta
