Jurij Dalmatin (1547–1589), slovenski protestantski pisatelj in teolog, je zraven Primoža Trubarja eden najpomembnejših osebnosti 16. stoletja. Njegov prevod Svetega pisma v slovenski jezik predstavlja vrh slovenske protestantske književnosti in ima neprecenljivo kulturnozgodovinsko vrednost, saj je odločilno vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika.
Dalmatin si je že v času študija v Tübingenu (1566–1572) za svoj življenjski cilj zastavil prevod Biblije in v to vložil vse svoje moči. Pri prevajanju se je oprl na Luthrov nemški prevod Biblije ter zgodnejši Trubarjev prevod Nove zaveze. Delo je dokončal do leta 1578. Za natis si je pridobil finančno podporo deželnih stanov Kranjske, Koroške in Štajerske (1578) in odobritev revizijske komisije, ki je ocenila teološko in jezikovno ustreznost prevoda (1581). Natis Biblije je bil sprva zaupan tiskarju Janžu Mandelcu, ki je od leta 1575 deloval v Ljubljani. Priprave na natis pa so izzvale ostro katoliško protireakcijo. Nadvojvoda Karel, nasprotnik protestantizma, je tiskanje knjige prepovedal, Mandelca pa izgnal iz avstrijskih dednih dežel (1581).
Naslovnica Dalmatinove Biblije, 1584.
Ker tiskarne na Slovenskem ni bilo več, so protestanti natis zaupali saškemu tiskarju Samuelu Selfischu. Biblia, tu ie, vse Svetu pismu, Stariga inu Noviga testamenta je bila natisnjena novembra 1583 v Wittenbergu. Tiskanje Biblije, ki ga je nadziral Dalmatin, je bilo opravljeno v tiskarni dedičev Hansa Kraffta v Wittenbergu, v času od maja do novembra 1583. Izšla je z letnico 1584, v 1.500 izvodih. V domovino je pripotovala skrita v sodih. 870 izvodov je dobila Kranjska, 330 Štajerska in 300 Koroška.
V nemškem posvetilu plemstvu, meščanom in vsem vernim kristjanom na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Slovenski marki, Istri in na Krasu je Dalmatin opisal prevajalsko delo in pomen, ki ga ima slovenski prevod, ter poudaril Trubarjeve zasluge za izoblikovanje slovenščine v knjižni jezik, v slovenskem predgovoru pa podal glavne nauke evangeličanske veroizpovedi. Da bi bila Biblija razumljiva čim širšemu krogu bralcev, je dodal še teološki in jezikovni register. Z enakim namenom je nekatere svetopisemske knjige opremil z uvodi in opombami ob robu besedila.
Za razliko od drugih slovenskih protestantskih tiskov, ki so pogosto ohranjeni le v zelo redkih primerkih, je Dalmatinova Biblija, po danes dostopnih podatkih, ohranjena v 78 izvodih od teh jih je 36 na Slovenskem in 42 v tujini (Raisp, 2001: 46). Razlogov za to je več. V času protireformacije, ko je bilo uničenih mnogo protestantskih knjig, je bila Dalmatinova Biblija pri tem večinoma izvzeta. Ljubljanski škof Tomaž Hren (1560–1630), ki se je dobro zavedal, da je knjiga uspešen pomočnik pri razširjanju verskih naukov in zapovedi, je leta 1602 pri papežu Klemnu VIII. izposloval posebno dovoljenje, da smejo slovenski prevod Svetega pisma pri bogoslužju uporabljati tudi katoliški duhovniki. Drugi razlog je, da se je v nekaterih vzhodnih in severnih obrobjih slovenskega ozemlja ohranilo luteranstvo in z njim tudi Dalmatinova Biblija. Precejšnjo število izvodov je že od izida ostalo zunaj slovenskega etničnega ozemlja.
Knjižnica Ivana Potrča Ptuj hrani dva izvoda te dragocene knjige. Prvega je Muzejsko društvo v Ptuju kupilo leta 1937 od ormoškega učitelja in posestnika Roberta Košarja. Po drugi svetovni vojni je knjiga postala del fondov novoustanovljene Študijske knjižnice v Ptuju in bila leta 1986 restavrirana. Drugi izvod je leta 1991 knjižnici podaril ptujski rojak, diplomat in pisatelj dr. Mitja Vošnjak (1923–2003). Zelo dobro ohranjeno, v les in usnje vezano knjigo so našli v zidanem skrivališču pri rušenju neke stare hiše v Avstriji (Zmazek, 2019: 33).
