Dajnkova slovnica

Dajnkov program je bil normiranje vzhodnoštajerskega deželnega jezika v slovnici, prevod ali priredba najpomembnejših cerkvenih besedil v novo oblikovan knjižni jezik, priprava abecednikov in učbenikov, skrb za strokovno in poljudno-strokovno literaturo, prevajanje leposlovja in samostojno literarno ustvarjanje v vzhodnoštajerskem knjižnem jeziku in novi pisavi – dajnčici.

V svoji slovnici je Dajnko oblikoval norme in predpise za vzhodnoštajerski knjižni jezik ter uvedel nov črkopis – dajnčico. Namesto znakov bohoričice je uvedel nov način zapisovanja sičnikov in šumnikov. Za šumnike (č, š, ž) je uvedel posebne znake, sičnikom pa dodelil črke c, z, s. Poleg tega je uvedel tudi znaka za nj in za vzhodnoštajerski glas ü, ki pa ju je po letu 1829 nehal uporabljati. Od 1824 naprej so vse Dajnkove knjige pisane v dajnčici. Vsaka ima predgovor, katerega namen je poučiti bralca o novih pismenkah (teh je bilo naprej 8, pozneje pa 6).