Vrečič je imel v Budimpešti tudi svoj atelje, o čemer je svoje domače pismeno obvestil junija 1929. To je bila skromna sobica na vrhu hiše, ki pa je vendar imela vsaj eno dobro lastnost – bogato svetlobo.
Delal je zelo veliko, prodal pa malo, zaradi česar je najemnino le stežka plačeval. Tako je večkrat bil v denarnih težavah, pri čemer mu je najpogosteje pomagal starejši brat Viktor, ki se je izselil v Argentino. Veliko je tudi potoval, po Sloveniji, Madžarski, Dalmaciji, Bosni, Nemčiji, Italiji, Franciji, Češkoslovaški in drugod, kjer se je srečeval z drugimi mojstri in umetniki. Na potovanjih so nastajale tudi številne skice in oljne slike. Iz širnih dežel po svetu pa se je najraje vračal v rodne Skakovce, ki so mu z okoliškimi pejsaži pomenili ne le najdražji slikarski motiv, marveč tudi krog najbolje uspelih stvaritev. Tam je nastala tudi večina njegovih portretov, potem znamenitih platen in skic, ki jih je pozneje dokončal v svojem budimpeštanskem ateljeju in v stanovanju. Leta 1938 je bil sprejet tudi v madžarsko Združenje upodabljajočih umetnikov in leta 1943 v Zvezo madžarskih likovnih umetnikov. 26. aprila 1941 je bil sicer za kratek čas mobiliziran v madžarsko vojsko, potem pa ves čas marljivo delal naprej. Tako vse do 4. julija 1945 …
Literatura: Hochstätter, T. (1976). Življenje in delo. V Ludvik Vrečič: 1900-1945. Murska Sobota: Delavska univerza. Sagadin, V. (1966). Prekmurska likovna četverica – Ludvik Vrečič. V. F. Zadravec. Panonski zbornik (str. 256-261). Murska Sobota: Pomurska založba.