Jože Rožič je bil predstavnik generacije, ki je plezala v 60. letih 20. stoletja. Pravega stika oz. prenosa informacij s povojno generacijo ni bilo, predvsem zato, ker ti takrat niso bili več aktivni. Takrat si s 30. leti veljal že za starega, »za zapeček«.
Sicer je sam vedno rad opazoval Storžič. Potem jih je nekoč Rudi Lausegar peljal po Lojzkovi smeri. Jurij Radon pa jih je, skupaj z brati in bratrancem, povabil na AO, kjer je bil ravno vpis v šolo. Le-ta se je takrat izvajala centralno in ne po področnih zvezah. Med drugimi sta jih učila alpinistični legendi Joža Čop in Marjan Keršič – Belač. Dobili so nekaj potrebnega znanja. V AO Tržič je takrat bolj kot ne vladalo mrtvilo. Če kaj, so poslušali kvečjemu pridige o spoštovanju starejših. Pomagal jim je Janez Hladnik, sicer pa so bili v glavnem samouki. Koristni so bili organizirani tabori, eden takih se je odvijal v Vratih leta 1963. Literature je bilo malo, še ta precej zastarela. Obenem so njihovo delovanje zavirale usodne nesreče alpinistov, npr. Matevža Lončarja in Janeza Hladnika. Ob takih dogodkih so jih ljudje ustavljali na ulici in pozivali k prenehanju. Da se ne bo še komu kaj zgodilo! Še hujša je bila smrt brata Mira leta 1965. Ko se danes spominja teh časov, si težko predstavlja, kaj je doživljala mama. Spomni se, da sta z njimi hodila še Marjan in Dušan Srečnik ter Janez Bahun. Okrog leta 1967 se jih je nabralo že kakih 20, spomni se Mira Valjavca, Šterlinka, Noča, Filipa Benceta …. Kot pravi: »Nekateri so bili zagnani, nekateri pa smo bili zelo!«
V Tržiču in okolici so skozi generacije uredili več prostorov za treniranje. Eno je bilo nad streliščem na Cimpru, Pehtra (Kneftra) baba na Kamneku v Pirmancah, 1962 so uredili prvo plezalno steno v stebrih v Dovžanovi soteski. Kot je povedal Janez Lončar, so za plezanje izkoristili ves prosti čas. Če je bilo treba, so šli v steno direktno iz nočne službe, mimogrede so počivali na štantih oz. počivališčih. Za plezanje je šel ves dopust, plačan in neplačan.
V kolikor so se odpravili na plezanje v bolj oddaljena plezališča, je bila pomembna logistika. Jože Rožič se spominja, kako so ob petkih po koncu službe ob 14. uri hiteli domov, ob pol treh so bili na avtobusu za Kranj. Sledil je prestop na vlak do Mojstrane, potem pa še dve uri peš do doline Vrat. V nedeljo pa spet dirka nazaj domov. Po potrebi so štopali, a so bili pri tem preveč odvisni od sreče. Dostop do Kamniških Alp je bil še bolj kompliciran, saj je bilo treba prestopati v Ljubljani. Kasneje so se pojavila druga prevozna sredstva, kar je olajšalo zadevo.
Tudi tujino so izkusili, Grossglockner je predstavljal vrhunec njihovega obdobja. Po Jožetovih besedah je ta dokaj dostopen, čeprav okrog 1000 m višji od Triglava. Plezali so še v Dolomitih. Leta 1968 sta bila z Rikom Salbergerjem v projektu izmenjave socialističnih dežel na Kavkazu. Kot prva Tržičana sta preplezala pettisočaka, kar je bil takrat že kar uspeh. Riko je leto kasneje stopil na Pik Lenina, Luka Rožič 1972 na Pik komunizma. To so bili dosežki njihove generacije. Poseben status pa je za tržiške alpiniste imel domači Storžič, bil je njihova gora, nekakšna zibelka. »Danes se je to verjetno spremenilo.«
Posebno poglavje je bila zastarela in redka plezalna oprema. Zadovoljni so bili, da so od starejših dobili vsaj nekaj. Jože se spominja prvega plezanja v Storžiču. Imeli so le eno vrv, zvezano iz dveh manjših. Med plezanjem se jim je strgala in imeli so veliko srečo, da so jo odnesli brez posledic. 1. 5. 1963 so šli po slovenski smeri na Kredarico. Po današnjih merilih so imeli vsi skupaj opreme komaj za enega plezalca. Vsak je dobil kak kos. Dereze deseterke (z desetimi zobmi). Tisti, ki je imel kramžarje (krampeže), ni imel cepina. Seveda je bilo nevarno tako neopremljen hoditi naokrog, ampak, kot pravi, preživeli so. Janez Lončar se spomni, da so plezali v gojzarjih, predtem še v »kvedrovcih«, t. i. čevlji z žbicami. Kasneje so v Trbiž hodili po gumo Vibram, plezalke so prišle k nam še kasneje.
Za razliko od današnjih dni je bilo takrat pomembno druženje. Jože Rožič se spominja, da so se alpinisti ustavljali pri njih doma v gasi. Mama je bila z vsem na tekočem. Sami pa so se zabavali po planinskih kočah, predvsem jeseni, ob slabem vremenu. Tako so se spoznavali med sabo. Na ta način so med sabo gradili zaupanje, kar je za plezanje bistveno. Soplezalcu moraš zaupati. Vedeti moraš npr., kako je nekdo pred tabo zabil klin, da ti ni treba preverjati za njim. Danes vsak pleza predvsem sam.
