Splošen tehnološki napredek v 18. in 19. stoletju je bistveno spremenil način proizvodnje, ki je bila drugačna kot v preteklosti. S tem se je spremenil tudi življenjski slog ljudi. Medtem, ko je prva industrijska revolucija v 18. stoletju temeljila na parnem stroju in mehanizaciji proizvodnje, so bili za drugo v 19. stoletju pomembni poleg odkritja elektrike zlasti spremenjeni proizvodni procesi in s tem v zvezi bolje organizirana in hitrejša proizvodnja. Evropa v času II. industrijske revolucije je prekipevala od ustvarjalnega potenciala in številnih novosti, na katere se je vse bolj odzivalo tudi urbano prebivalstvo 19. stoletja. Pisanje pisem je postajalo z vse hitrejšim razvojem pošte priljubljena zabava višjega in srednjega sloja tedanjega prebivalstva. Zato je bilo razumljivo tudi navdušenje nad prvimi steklenimi obtežilniki za papir, ki so se pojavili v sredini 19. stoletja. Čeprav so bili obtežilniki funkcionalni in za tisti čas zagotovo zelo moderni predmeti, je njihova izdelava v veliki meri temeljila na starih tehnikah. Med njimi sta bili priljubljeni zlasti starodavna tehnika »millefiori« in vnaprejšnja priprava steklenih elementov, največkrat cvetov, za notranjo dekoracijo obtežilnikov s pomočjo puhalke na plamenu oljenke, sveče ali plinskega gorilnika. Za klasično obdobje so bili značilni tudi primerki pri katerih je osnovno telo obtežilnika prekrito z eno ali več plastmi neprozornega ali prosojnega enobarvnega ali večbarvnega stekla. Po dokončanju preplastitve so na površini zbrusili in spolirali površine (ogledna okna), skozi katere je mogoče videti v notranjost obtežilnika. Nekoliko redkejši so bili obtežilniki s keramičnimi reliefnimi glavami in poprsji znanih osebnosti, pomembnih zgradb in podobnimi motivi.
Kdaj natančno in kje so nastali prvi stekleni obtežilniki so mnenja deljena. Uradno velja, da je prve izdelal beneški steklar Pietro Bigaglio. Njegovi obtežilniki so bili leta 1845 razstavljeni na industrijski razstavi na Dunaju. Od tam se je vest o njihovi uporabnosti in lepoti hitro razširila po vsej Evropi. Med prvimi so se odzvali v francoskih steklarnah St. Louis, Clichy in Baccarat. Nekatere druge raziskave kažejo, da so se prvi obtežilniki tipa »millefiori« pojavili že med leti 1830 in 1840 v Šleziji (Kordasiewicz, 2002), ki danes z večjim delom leži znotraj Poljske, manjša dela pa pripadata Češki in po letu 1915 Nemčiji.
Navdušenje nad obtežilniki in posledično njihovo množično proizvodnjo v svetu so nedvomno vzpodbudili obtežilniki steklarne Clichy, ki so bili razstavljeni v Londonu leta 1852 in leto kasneje še v New Yorku. Njihova izdelava je postala dobičkonosna dejavnost, saj jih je bilo mogoče razmeroma poceni kupiti v trgovinah s pisarniškim materialom in steklenimi spominki. Najlepši obtežilniki so vse pogosteje postajali predmet obdarovanja ljubljenih oseb. Zdi se, da se je pri obtežilnikih dobičkonosnost včasih umaknila njihovi izvirnosti in neponovljivosti.
Izpopolnjene tehnike, raznolike oblike in vse bolj domišljene zunanje in notranje dekoracije obtežilnikov, so privedle že kmalu po letu 1845 do tekmovalnosti med steklarnami, ki so jih proizvajale. Poleg kroglastih in različno zaobljenih oblik, so bili pogosti zlasti primerki s fasetirano površino v enem ali več nivojih. Pri mnogih je opazen povsem osebni pristop brusilca oziroma rezalca stekla, zato je bilo načinov fasetiranja skoraj toliko kot je bilo različnih brusilcev. Postopoma so se pričele uveljavljati tudi različne prizmatične in pravokotne oblike, obtežilniki z razširjenim podnožjem, na steblih ali brez njih, v obliki monštranc, stalagmitov itd.
Zgodovino steklenih obtežilnikov lahko v grobem razdelimo na tri obdobja. Klasično obdobje je trajalo od prvih začetkov med leti 1840/45 do 1870, pri nekaterih zamudnikih celo do leta 1900. Drugo post-klasično obdobje je imelo razpon med leti 1870 in 1939, zadnje pa je moderno obdobje steklenih obtežilnikov, ki naj bi se pričelo po letu 1945 in traja še danes (von Brackel, 1999). Slovenske steklarne so podobno kot mnoge druge spadale bolj med zamudnike.
Post-klasični obtežilniki so pogosto našli svoje mesto v rednih proizvodnih programih steklarn, zlasti v državah z močno steklarsko tradicijo, kot so Francija, Italija, Češka (od leta 1918 naprej Češkoslovaška), Nemčija, Anglija Belgija, Avstrija, Madžarska, Romunija in v nekaterih drugih. Zanimanje za steklene obtežilnike je kasneje precej zamrlo in ni več doseglo prejšnjega zagona. Nekoliko se je obudilo po letu 1970. V modernem obdobju so se poleg priznanih izdelovalcev umetniškega stekla v Evropi in Severni Ameriki močno uveljavili ruski, v zadnjih desetletjih pa tudi kitajski proizvajalci steklenih obtežilnikov. Slednji so s svojimi izdelki preplavili tudi slovensko tržišče.
Med zanimive steklarske proizvode spadajo spominski obtežilniki. Gre za posebno vrsto steklenih izdelkov, ki so se pojavili v drugi polovici 19. stoletja, verjetno okoli leta 1870. Za razliko od običajnih steklenih obtežilnikov le-ti praviloma ne vključujejo motivov v samem steklu ampak je motiv naslikan, prilepljen, vgraviran, kislinsko izjedkan ali na kak drug način apliciran na bazo, redkeje na površino obtežilnika. Pri oglaševalskih ali reklamnih obtežilnikih je poleg motivov tovarn, pomembnih združenj itd., na številnih zapisano le reklamno sporočilo in naslov oglaševalca.
Pri spominskih obtežilnikih, ki najpogosteje prikazujejo mestne vedute, znamenitosti, gradove, spomenike in podobno, je običajno pripisan še naziv motiva. Med slednjimi so prevladovali zdraviliški, letoviški in božjepotni obtežilniki. Ker je bila njihova proizvodnja množična, so jih lahko turisti kupovali za razmeroma nizko ceno v trgovinah s spominki.
Medtem, ko so imeli zgodnji spominski in oglaševalski obtežilniki motive naslikane z najtanjšimi čopiči na kartonu in prilepljene na ravno bazo, so pri kasnejših že prevladovale jedkanice, litografije, tiskani motivi in končno črno bele fotografije. Te so bile pri marsikaterem obtežilniku ročno obarvane. Pri nekaterih so deli stavb ali pa kar cele stavbe prekrite s tankimi lističi biserne matice, ki so ponazarjali odsev sonca.
Omeniti velja še obtežilnike z reliefnimi podobami znanih zgodovinskih osebnosti, zlasti monarhov, politikov in vojskovodij. Z njimi so obeleževali pomembne obletnice ali zgodovinske dogodke. Portreti in poprsja so bili najpogosteje izdelani iz keramičnega materiala, ki ima podobne lastnosti kot steklo. Včasih so na keramično ploščico v obtežilniku aplicirali fotografije mladoporočencev ali kakšen drug, za posameznika pomemben motiv in ga obdali s cvetlično girlando ali drugim steklenim okrasjem. V tej tehniki so bili izdelani tudi obtežilniki s podobami živali.
Tako pri spominskih kot pri oglaševalskih obtežilnikih so med oblikami najpogosteje zastopane nizke okrogle in ovalne lečaste oblike z ravno bazo, na kateri je apliciran motiv ali želeno reklamno sporočilo. Mnogo je tudi oglatih nizkih ali visokih oblik, prešanih in brušenih, z gladkimi ali fasetiranimi robovi. Pomemben namen teh obtežilnikov je povečati optični učinek motiva oziroma sporočila na opazovalca.