Za nov družabni red

V prvem delu se osredotoča na osnove novega družbenega reda, v drugem pa osvetljuje cilje in poti krščanskega socialnega aktivizma. Še posebej aktualno je njegovo razmišljanje o demokraciji. Gosar navaja, da so osnovni pogoji za uspešno delovanje parlamentarne demokracije ljudje, ki bi zares pravilno pojmovali pravice in dolžnosti. Tako Gosar v svojem delu: »Na področjih, kot so gospodarstvo, kultura, razne stanovska združenja…lahko in morejo odločati tisti, ki jih to zadeva. O vseh teh stvareh naj v določeni meri odloča tudi lokalna skupnost. Država bi morala imeti le tiste pristojnosti, ki so v korist širše skupnosti.«

Strokovna kritika je ne glede na svetovno nazorno stališče posameznih avtorjev delo zelo dobro ocenila ter mu pripisala veliko aktualnost,  strogo objektivnost, globok realizem, izredno jasnost in gladko čitljivost. Drugi zvezek Gosarjevega dela Za nov družabni red je zbudil še več pozornosti in pohvalnih ocen kakor prvi. Medtem ko je prvi zvezek v celoti teoretičen ter so v njem socialni problemi samo kratko nakazani, je avtor v drugem zvezku vsa najbolj aktualna vprašanja povsem konkretno obdelal. V tem drugem zvezku Gosar na široko obravnava tudi vprašanje samoupravljanja. Po njegovih besedah je bil namen »pokazati vso sestavljenost in pisanost moderne družbe in tako imenovanega družabnega življenja ter razkriti njegovo dinamiko.«

Zelo navdušeno je Za nov družbeni red sprejel upokojeni ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič:

»Toda sedaj po študiju obeh teh zvezkov sem popolnoma ozdravljen in kličem vsem g. duhovnikom, posebno mlajšim, kličem vsem izobražencem, starešinam in akademikom, posebno onim, ki hočejo biti učitelji in voditelji delavskega ljudstva, vsem kličem: v roke Gosarjevo knjigo, v roke oba zvezka in jih naravnost z napeto pozornostjo preštudirajte od prve do zadnje strani.«

(Andrej Gosar, Glas vpijočega v puščavi, str. 92)

Prvi del je v Ljubljanskem zvonu pod drobnogled vzel Edvard Kardelj s psevdonimom Ivan Kovač, ki je obsežno oceno napisal v kar treh nadaljevanjih (Filozofske osnove krščanskega socializma, Sociološke osnove krščanskega socializma, Gospodarske osnove krščanskega socializma). Njegova kritika je precej negativna, mestoma prav žaljiva. Gosarju očita celo vrsto pomanjkljivosti, od »reakcionarne miselnosti« in »razredne pogojenosti« prek apriorizma, idealizma in dogmatizma vse do korporativizma in celo »fašistične miselnosti« ter »Dollfussovega klerofašizma.«

V rubriki Kulturni obzornik je v Slovencu izšel tudi odziv avtorja F.Š. na drugi del zvezka Za nov družbeni red, v kateri pisec izpostavlja, da je zaradi govora o ciljih in potih krščanskega socialnega aktivizma ta zvezek še aktualnejši od prvega.

(Slovenec, 64, 1936, št. 110, str. 5)

Jože Jeraj v svoji oceni Gosarja primerja s slovenskim filozofom Frančiškom Vebrom, ko v članku v Slovencu pravi:

»Tu vidimo, koliko je Gosar študiral, se trudil in razglabljal. Če bi ga smeli z drugimi našimi delavci primerjati, bi rekli, da je sociološki Veber. Kar je Veber v filozofiji, to je Gosar v sociologiji.«

(Jože Jeraj, A. Gosar, Za nov družabni red, Slovenec, 61, 1933, št. 268, str. 7)

Skrajšana izdaja Gosarjevega dela Za nov družabni red je izšla leta 1994. Za celjsko Mohorjevo družbo jo je priredil Lado Ločniškar. V uvodu k tej izdaji je poudaril, da so razmere v Sloveniji po osamosvojitvi v marsičem podobne tistim v tridesetih letih prejšnjega stoletja, zato je Gosarjevo delo aktualno tudi danes.