Med vaščani odročne hribovske vasice kroži zgodba o divjem in nevarnem psu, ki naj bi med vojno umrl skupaj s svojim vodičem, njegov duh pa se še vedno klati po planinah in gozdovih. Kdo kolje ovce, strašni volk samotar ali pa je divji pes še vedno živ?
Volk samotar je postavljen v čas po drugi svetovni vojni. Pripoveduje o prijateljstvu med fantičem Rankom, ki ga igra sijani Slavko Štimac, in nemškim ovčarjem Hundom, s pravim imenom Roul. Deček Ranko najde psa v gorah, kjer ga je pustila bežeča nemška vojska in se spoprijatelji z njim. Vaščani menijo, da je pes v resnici nevarni volk samotar in da ga je treba ubiti. Ranko skrbi za svojega prijatelja, mu nosi hrano, enkrat pa ga pes reši pred volkom. Nato se začne lov za dečkovim prijateljem, ker so vaščani prepričani, da je poklal ovce v ogradi.
Film so nameravali posneti v Liki in na Velebitu, po nekaterih podatkih na Vlašiću v Bosni, vendar je sneg povsod že kopnel, zato so zasnežene prizore s kamero ujeli na Veliki planini, kar je predlagal Nenadov tast. Režiser je vedel, da bo moral primerne mlade igralce iskati v odročnih vaseh, in našel jih je v odročni liški vasi, kjer se življenje ni kaj dosti razlikovalo od tistega, prikazanega v filmu. To so bili revni otroci, ki so živeli v skromnih razmerah. Med njimi sta bila tudi Ivan Štimac in njegov mlajši brat Slavko, ki pa je bil očitno bolj prepričljiv. Režiser Gluščević je bil človek s prijetno energijo, s katero je pomirjujoče vplival na ljudi, še posebno na otroke. Zelo dobro se je razumel tudi z Nenadom Jovičićem. Opremo, igralce, ovce in volkove so z gondolo in sedežnico prepeljali na Veliko planino in tako se je naselje za mesec dni spremenilo v bosansko vas. Naj omenim, da so pred manj kot sto leti, ko je bil tudi na Veliki planini še redek gozd, v resnici napadale živino različne zveri, predvsem medvedi in volkovi, zato so pastirji varovali živino tudi ponoči. Pri filmu so kot statisti sodelovali tudi domačini.
Zanimiva pa je tudi zgodba takrat enoletnega nemškega ovčarja Roula (nekje Rolfa), ki je izjemno odigral Hunda. Pri iskanju primernega pasjega igralca so se preizkusili tudi policijski psi, vendar je tem psom manjkala spontanost, saj so bili vajeni stroge dresure. Na koncu je psa priskrbel Miroslav Zidar iz Domžal. Njegov Roul je bil tisto, kar so ustvarjalci filma iskali. Kemija med Slavkom in psom je bila izjemna. Miroslav Zidar živi v Domžalah in je ugledni kinolog, eden vodilnih v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Je tudi avtor monografije O psih, ki je doživela kar sedem natisov in številnih drugih knjig za ljubitelje psov, ki si jih lahko izposodite tudi v naši knjižnici.
Leta 2016 se je Miroslav Zidar po 44-tih letih srečal s Slavkom Štimacom v Piranu, o čemer so takrat pisale Primorske novice, ki so pravzaprav slavnega igralca presenetile z obiskom gospoda Zidarja. Slavko je Miroslava spoznal šele, ko mu je ta predal rešilni pas, s katerim je namignil na obesek, ki je visel na ovratnici psa v filmu Volk samotar in na katerem je pisalo Hund, kar v nemščini pomeni pes. V prijetnem srečanju se je Slavko Štimac spomnil vseh detajlov. Tudi tega, da sta se z Roulom izjemno lepo ujela, saj ga je Miroslav kar prepustil mlademu igralcu in s tem poskrbel, da se je med njima stkala vez, zaradi česar so bili prizori zelo pristni. Štimac se je spomnil, da je Roul z gospodarjem obiskal tudi premiero filma na puljskem festivalu in da je po projekciji Roul, na ukaz gospodarja odnesel košaro z darili. Novinarjem je Štimac zaupal, da je bila ločitev od Roula po snemanju travmatična. Da bi ublažil bolečino, si je v Beogradu priskrbel mladiča nemškega ovčarja, ki je dočakal 14 let in so ga imeli vsi v družini izjemno radi.
Miroslav Zidar z glavnima junakoma filma Volk samotar – Slavkom Štimcem in Roulom po podelitvi nagrad na Puljskem filmskem festivalu. Film je prejel nagrado Velika srebrna arena 1972 in glavno nagrado publike „Jelen“. Roul je nagrado v košari sam odnesel z odra. Bil je velika mladinska uspešnica po celi Jugoslaviji.
