Železniška proga v Posotelju pa je bila potrebna tudi zaradi razvoja turizma, industrije in kmetijstva.
Na tem območju je bilo v 19. stoletju razvito: steklarstvo – zaradi velikega območja z gozdovi je bilo že v 17. stoletju razvito glažutarstvo, v začetku 19. stoletja pa je steklarno v Logu ob Sotli ustanovil grof Anton Attems, sedanji steklarni sta bili ustanovljeni kasneje (Straža 1860 in Rogaška 1926); žagarstvo – žagarski obrat in krožni žagarski stroj za potrebe glažut; tukaj je delovala ena prvih parnih lokomobil v Sloveniji, kot tudi v obratu za izdelovanje brusnih kamnov v Dobovcu, kjer so kamen iz tamkajšnjih kamnolomov izkoriščali že veliko prej, dejavnost pa je cvetela do konca 50. let 20. stoletja; kmetijstvo z živinorejo, sadjarstvom ter perutninarstvom. Železniška proga bi omogočila velik promet z lesom, mineralno vodo ter steklom. Po otvoritvi proge so ob njej nastali številni industrijski obrati, uspešno pa se je razvil izvoz jajc (povezati z Zupancem?), ki pa je bil zaradi slabih vagonov močno omejen, ter perutnine, ki je zaradi carinskih ovir prav tako kmalu zamrl (Rustja, 12-14).
Največja pobuda za izgradnjo Rogaške proge pa je bila zaradi zdraviliškega turizma v Rogaški Slatini, do koder so bogati »letoviščniki«, ki so prihajali iz Avstrije, Ogrske, Italije, Nemčije, Poljske, Rusije, Francije, Turčije in Egipta, sprva dostopali iz Poljčan, od tam pa so jih s kočijami prevažali do zdravilišča. Že od konca 17. stoletja so po vsej Evropi pošiljali zdravilno rogaško vodo »Slatino«. Sredi 19. stoletja so polnili že do 2.000 1,4 litrskih steklenic tedensko (Rustja, 13).
