“Takoj po vojni je bila revščina. Kasneje in počasi, smo začeli živeti bolje. Preživljali smo se s kmetijstvom in prodajali pridelke tudi čez mejo.” (Spomini, 2023, str. 167)
Po drugi svetovni vojni in po vrnitvi iz izgnanstva dela ni bilo. Bila je revščina. Zraven kmetijstva in živinoreje so si morali domačini poiskati druga dela, tako so prišli do denarja za nakup drugih živil in osnovnih potrebščin.
Ker po vojni ni bilo dela, so imeli kmetje druge postranske dejavnosti. Znajdli so se. Ljudje so žgali apno za obnovo hiš, to je bilo najbolj trdo delo, gojili sviloprejko in nabirali borovo smolo za prodajo. Delo je bilo tudi v bližnjih kamnolomih.
“Do leta 1970 je imela moja mama letno tri legla prašičkov za nadaljnjo prirejo. Prašiče smo imeli za hrano.” (Pripovedoval je Zvone Petelin, Tomačevica.)
“Matrali smo se, da smo preživeli, da smo kakšen sold napravljali. In ker je bila tam meja smo nesli enkrat na teden na uni kraj robo. Šli smo s kolesom, nič ni bilo … je bila revščina. Nabiralo se je rož, prodali smo jajce in zelenjave. Prodali smo po hišah. Na njivi smo posejali žito, ajdo in želi vse na roke in spravli na skedenj. Ena ženska je nosila mleko v Trst, ma ne vem katera je bila.” (Pripovedovala sta Berta in Ladi Dugulin, Tomačevica.)
“Ker ni bilo denarja, so ženske prodajale meso in izdelke v Italiji, z denarjem se je kupil traktor.” (Pripovedovala je Zvonka Simčič, rojena Gec, Tomačevica.)
“Po letu 1960 začne v Komnu delovati Livarna, kovinska industrija Aluminij, tekstilna industrija Konfekcija in mizarska delavnica Bor. Delo je prinašalo s trudom prigarani denar, ampak tudi družbeno in finančno osamosvojitev. Tudi če nismo bili ‘profesionalci’, smo delali z veseljem. Z denarjem smo si kupili traktor in avto, začeli smo z obnovo in gradnjo novih hiš.” (Spomini, 2023, str. 167)
