Kaj vse alpinist potrebuje za varno plezanje, danes ni nobene dileme. Za začetnike obstajajo priročniki in seznami obvezne alpinistične opreme. Oprema je že od leta 1960 testirana in narejena iz najboljših materialov. Proizvajalcev alpinistične opreme je v današnjem času ogromno, in v poplavi izdelkov se začetnik kar težko znajde.
Drugače pa je bilo v začetnem obdobju alpinizma. Prvi plezalci so se oblekli in opremili s tem, kar so imeli doma pri roki. Še po drugi svetovni vojni so bili, sploh slovenski in koroški alpinisti, oblečeni v pumparice, srajce in platnene vetrovke, na glavi so imeli klobuk. Obuti so bili v okovane gojzarje domače izdelave. S seboj so imeli še konopljino vrv, nekaj doma narejenih klinov in kakšen karabin (tj. vponka), ki so ga dobili pri gasilcih. Vso opremo so pospravili v lovske nahrbtnike in se podali izzivom naproti.
Čeprav so se najlonske vrvi v Evropi začele pojavljati že od sredine 20. stoletja, pa na Koroško niso prodrle. Najlonske vrvi so bile drage in redke, po boljšo opremo so naši plezalci morali v tujino. Prvi klubi so imeli velike težave z opremo. Po navadi je je bilo dovolj za eno ali dve navezi.
Tudi oblačila so bila pretežno domače izdelave. Če ni bilo na voljo vetrovk, so si jih sešili, tudi iz ženskih balonarjev. Šele v sedemdesetih in osemdesetih letih so se tudi pri nas začela uporabljati gorska oblačila iz termoflisa in goreteksa.
