Živeli smo v miru, brez vojne, čuden mir, vsiljen s terorjem fašizma. Živeli smo v pomanjkanju in strahu. Nova oblast nas je nadzirala, morali smo govoriti italijansko, obremenjevala nas je z novimi zakoni in davki, nismo imeli denarja za družino. Ampak življenje je šlo naprej.
Po koncu prve svetovne vojne so se domačini vrnili domov v upanju na boljše, mirno življenje.
29. 10. 1918 je razglašena ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Vendar že 3. 11. 1918 italijanski vojaki zasedejo Primorsko. S podpisom Rapalske pogodbe med Kraljevino SHS in Italijo v novembru 1920 pripade ozemlje Goriško-Gradiščanske (kamor je spadala tudi Tomačevica) Italiji. Pričelo se je intenzivno poitalijančevanje primorskega naroda.
Šolstvo
Gentilejeva šolska reforma 1. oktobra 1923 na Primorskem odpravi s poukom v slovenskem jeziku v prvem razredu osnovne šole. Do leta 1928 je bila osnovna šola na območju popolnoma poitalijančena. Italijanska fašistična oblast je tako začela preganjati slovensko kulturo in jezik in z zakonom celo prepovedala rabo domačega jezika in petja za vse.
Vse do prihoda učiteljic iz Kalabrije so učili v Tomačevici Rudolf Cotič, učitelj iz Komna, [Gojko] Ščuka učitelj iz Komna in Stana Urbančič iz Tolmina. (Bernarda Nada Kukanja piše v svojih spominih.)
Leta 1923 se je v enorazredni ljudski šoli v Tomačevici šolalo 60 otrok. (Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem (1923), letn. 1, str. 222.)
V Tomačevici so Italijani zgradili novo šolo. Po pričevanju domačinov so bili otroci prisiljeni ponavljati “io sono italiano, i miei genitori sono italiani e la mia patria è l’Italia”. Prepovedano je bilo uporabljati slovenski jezik. Tisti, ki niso ubogali, so bili kaznovani.
Učitelji in učiteljice, ki so učili v šoli v Tomačevici, so prišli iz južne Italije in večkrat govorili italijansko v njihovem narečju. Slovenska beseda jim je bila tuja in niti niso znali govoriti pravega italijanskega jezika. Otroci so se tako zelo malo naučili. Tomačevljani so čez noč dobili nova (poitalijančena) imena, ki jih niso znali prebrati, še manj pa napisati. Šolo je skupaj z mnogimi hišami Tomačevice leta 1944 požgala nemška okupacijska vojska.
Naseljevanje italijanskih družin v vasi
Zaradi načrtnega raznarodovanja italijanske fašistične oblasti so začeli na našem ozemlju naseljevati kolone, predvsem kmečke družine iz revnih krajev južne Italije, in jim omogočali nakup naših domačij s posebnim ‘agrarnim kreditom’. To nalogo je izvajal kreditni zavod Ente per la Rinascita Agraria delle tre Venezie (Zavod za agrarno obnovo treh Benečij), ustanovljen leta 1920. Po drugi strani pa so slovenskim in hrvaškim kmetom za obnovo domačij odobravali posojila z oderuško visokimi in dolgoročnimi obrestmi z garancijo na zemljišča z majhnimi možnostmi odplačevanja, in so bila praktično obsojena na propad. Dodatno je politika takratnih nizkih odkupnih cen živine in kmetijskih pridelkov povzročila finančni propad številnih slovenskih domačij, kar je vodilo do prisilnega razlaščanja s strani zgoraj navedene banke. Posledično so se začeli izseljevati v glavnem v Argentino, kar so fašistične oblasti podpirale s hitrim izdajanjem potnih listin Slovencem in Hrvatom. Istočasno so z ugodnimi krediti naseljevali kolone. (Prinčič, 2009)
“Naša mama je pravila, da so koloni nasadili kaki. Do takrat ga v vasi ni bilo. Med otroci nastala prijateljstva.” (Pripovedovala je Ljuba Švara, Tomačevica.)
Mladina
“Mladi v vasi so se z veseljem družili in postavljali pred fotoaparat. Kako so si predstavljali življenje, prihodnost, o čem so sanjali?
Nekateri ostanejo doma, dela na njivah je veliko, mladi se družijo in si obljubljajo skupno življenje, se fotografirajo za spomin. Drugi se preselijo v tujino zaradi ekonomskih ali političnih razlogov. Razmere v politiki so zelo napete, zatiranje slovenskega naroda se stopnjuje.” (Spomini, 2023, str. 135)
Vojaki v italijanski vojski
Ker je kraško območje med vojnama spadalo pod Italijo, so fantje vojaški rok služili v italijanski vojski v raznih mestih od severne do južne Italije.
Po podatkih iz časopisa Goriška straža je Franc Gec (r. 1902) iz Tomačevice služil skupaj z drugimi slovenskimi fanti, v 1. grenadirskem polku 12. stotnije strojnih pušk. Za mlade moške, ki so bili tako daleč od doma, ni bilo lahko sporočiti sorodnikom, da so v redu ali da pogrešajo starše in prijatelje. Zato so pošiljali pozdrave in voščila za božič ter novo leto preko časopisov. (Goriška straža (20.12.1922), letn. 5, št. 51, str. 8.)
Fantje so služili tudi v italijanski mornarici. Pluli so predvsem na ladjah italijanske trgovske in vojne mornarice. (Kronika (2015), letn. 63, št. 3, str. 655.)
