Milan Vidmar st.

Leta 1907 je diplomiral in leta 1910 doktoriral na Tehniški visoki šoli na Dunaju. Postal je osebni asistent O. T. Bláthya, enega od izumiteljev trifaznega transformatorja. Za šahovsko igro ga je pozimi 1899/1900 nagovoril oče, da bi ga odvrnil od halme – abstraktne namizne igre na deski. Šah ga je močna prevzel in ga držal vse življenje. Osnove si je nabral iz knjig, s šahovsko teorijo in turnirji se je seznanil pri šahistu Franu Poljancu. Po uspehu na turnirju v San Sebastianu 1911 je postal velemojster. Velja za najboljšega slovenskega šahista, dve desetletji je bil med peterico najboljših šahistov na svetu. Je največji amater v zgodovini šaha sploh ter prvi slovenski in jugoslovanski velemojster. Slog njegove igre je samonikel. Priljubljeno in močno orožje mu je bil damin gambit. Bil je izreden stilist in njegove knjige sodijo v svetovno šahovsko zakladnico. Bil je plodovit slovenski šahovski pisec. Začel je z rubriko Iz šahovskega sveta in za Jutro dolgo sestavljal tedensko rubriko Šah (1929–1934), ki jo je nadaljeval Vasja Pirc. Prejel je častno odlikovanje avstrijske republike leta 1931, Prešernovo nagrado 1948 ter Kidričevo nagrado leta 1957.