Ljubljanski grad je že v 19. stoletju, od 1815, služil kot pokrajinska kaznilnica. Avstrijske oblasti so pred tem naročile grad korenito prenoviti, saj je bil po francoskem obdobju (1809 – 1813) že močno načet. Zaporniškim celicam so namenili južni del grajskega poslopja, upravo pa nastanili v severnem in zahodnem delu grajskega poslopja.
Jetniki so bili obeh spolov iz Kranjske in drugih dežel, ki so služili kazen do 10 let ječe, poleg njih pa karbonarji, ki so se zavzemali za neodvisno, povezano Italijo, in pozneje privrženci gibanja Mlada Italija iz Benečije in Lombardije. Ti so izhajali iz družin zemljiških lastnikov, bili so meščani in izobraženci.
Zapori so na Gradu s premori obstajali do potresa 1895. Potem so zapore opustili in grajska stavba je propadala do 1905, ko jo je kupila mestna občina, ki pa za grad ni namenjala mnogo denarja; del poslopja so hitro preuredili v stanovanja za revnejše meščane, sicer pa razen namer o ohranitvi gradu kot zgodovinskega spomenika občina ni imela pomembnih načrtov z grajskim kompleksom.
