Kamniški Mali grad spada med najpomembnejše podobe Kamnika. Veduta skalnega grebena nad mestom, s stolpom na zahodni in kapelo na vzhodni strani je v očeh številnih domačinov prva podoba, ki jim pride pred oči ob misli na domače mesto.
Komu častitih bralcev ni znan kamniški Mali grad? — Kakor je Eiffelov stolp znak Pariza in Štefanski zvonik znamenje Dunaja, tako Mali grad zaljša ponosno purgarsko mesto.
Josip Suchy, Spomini Krištofovega Pepčka, 1928, str. 33.
Kot nekakšna miniaturna akropola se grad dviguje nad srednjeveškim mestnim jedrom, kateremu je nekoč – enako kot tiste imenitnejše v grških deželah, služila kot zaščitna trdnjava in svetišče. Srednjeveški Mali grad je, skupaj s Starim gradom, varoval do konca srednjega veka najpomembnejšo prometno povezavo med Kranjsko in Štajersko, ki je tekla po Tuhinjski dolini in bila vir kamniškega blagostanja. Mesto je bilo prišlekom iz južne smeri povsem skrito za skalnimi pečinami malograjskega grebena. Videli so lahko le starodavno predmestje Šutna, ki pa vse do konca II. svetovne vojne ni štelo za del mesta, čeprav je bilo obzidano. Mesto se je začelo na Klancu, to so vedeli vsi.
Konec srednjega veka, že precej pred katastrofalnim potresom leta 1511, je Mali grad izgubil vlogo upravnega središča, katerega je prevzel Stari grad. V 15. stoletju je bila nekdaj mogočna trdnjava že bolj ko ne ruševina. V takšnem stanju je kljub temu sprejel najpomembnejši obisk v svoji zgodovini, saj ga je leta 1444 obiskal nemški kralj Friderik III. (1415-1493), ki je nekaj let kasneje postal cesar. Njegovega obiska na Malem gradu se bo štiri stoletja in pol kasneje spomnil kamniški pesnik Anton Medved v enodejanki Cesar Friderik na Malem gradu (1899), ko je z njo počastil 50. obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa.
Mali grad je Frideriku menda zelo ugajal. Skrbni vladar je Kamničanom potrdil stare privilegije in mesto ukazal dobro utrditi, saj je bil to že čas turških vpadov. Turki so ob vpadu na Kranjsko leta 1471 Kamnik nato res neuspešno oblegali. Utrjeno mesto je preživelo, okolica pa je bilo hudo oplenjena. Usodni potres je v veliki meri le pospešil stoletno propadanje malograjskega kompleksa. Meščani so vzdrževali in skrbeli za kapelo na vzhodnem koncu grebena, ki je tako ostala edini ohranjeni del starodavnega gradu. Kamenje iz ruševin so v veliki meri porabili za gradbeni material spodaj v mestu.
Mali grad je bil z mestom vse od njegovega nastanka. Ko je postopoma izgubljala upravno in obrambno vlogo, je razvalina nad mestom vstopala v območje legendarnega in simbolnega. Namesto mogočnih plemičev, kraljev in patriarhov, so Kamničani na vzpetini vse pogosteje videvali zakleto grofico, pol ženo in pol kačo, ki je v predstavah meščanov postopoma postala tako pomembna, da je v mestnem grbu izpodrinila celo mestno zavetnico sv. Marjeto. Zapuščena razvalina z nenavadno kapelo pa je navdihnila kup pripovedi o Veroniki in njenem prekletstvu.
