Jurij Kunaver, jamar, planinec in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je eden najvidnejših slovenskih geografov. Rodil se je leta 1933 v Ljubljani. V pogovoru z avtoricama podkasta Strašnohudi nas je popeljal v svoje otroštvo in mladost v Ljubljani.
Predstavil nam je svojega vsestransko nadarjenega in dejavnega očeta Pavleta, ljubečo mamo Henrieto, svoje tri brate ter širšo družino. Med drugim smo lahko prisluhnili mnogim zanimivim zgodbam iz predvojnih Kosez in Dravelj, kjer je pod kozolci iskal kurja jajca, pomagal okoliškim kmetom pri kmečkih opravilih in pozimi na poti v šolo prisedel na sani okoliških kmetov, ki so vozili led v Ljubljano.
“Stanovali smo v stavbi meščanske šole, ki je bila postavljena leta 1929. Oče je bil tukaj ravnatelj. V ozadju so Kamniške Alpe, spredaj je moj brat Mitja, vse okrog pa polja. V bližini so bili kozolci, kamor sem jaz zahajal, da bi našel kurja jajca, ker sem bil lačen …, jaz sem še danes veliko lačen (smeh), ampak spoštujem hrano … Na te kozolce so zahajale kmečke kure, ki so bile takrat veliko pogumnejše. Pod enim kozolcem se je dalo najti jajca, za katere ni nobeden vedel, razen mene.”
“V Koseze sva z Alešem hodila po mleko. Na ta način sva se zbližala s kmeti, predvsem s kmetijo Avšič. Spoznala sva se z njimi, potem sva lahko bila cel dan pri njih, se udeleževala kmečkih del, okopavala krompir … Najlepše je bilo takrat, ko so prinesli, ne enega, ampak dva jerbasa hrane. Nepozabno.”
“Pozimi sva se z Alešem včasih zanašala na kmete, ki so vozili led v Union iz koseških ribnikov. Koseški ribniki so nastali zaradi kopanja gline za opekarne, tam so bile opekarne, tega ni več … Cesta je bila poledenela, zato so do Uniona vozili s sankami. Z Alešem sva se usedla zadaj na soro, na drog, velikokrat sva se lahko do konca peljala, včasih pa je kmet z bičem zamahnil nazaj ...”
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.