Po smrti Tomaža Žitka je leta 1852 posestvo prevzel njegov edini sin Jože. Leta 1865, komaj dve leti po porok, je umrl in tako je dvaindvajsetletna vdova postala edina dedinja obširnega Žitkovega gospodarstva.
Prevzela je vodenje veleposestva, dveh žag, dveh mlinov[1] in opekarne. Zaradi preobremenjenosti se je takoj po moževi smrti odločila, da bo prenehala z gostinsko dejavnostjo, s katero so se Žitki ukvarjali že na starem domu.
Žitkova hiša[2] je bila vse prej kot gosposka soba. Ko so odpravili gostilno, niso v njej spremenili drugega, kot odstranili odvišne mize in klopi. Še omara za steklenice je ostala na starem mestu. Pač: črno tablo, kamor so včasih v čudnih čačkah pisali dolžnike, so tudi sneli. (Marolt: Zori, noč vesela!)
[1] Žitki so imeli še eno žago in mlin ob izviru Ljubije na Zagorici. Marija Petrič je Žitkov malen Pər Černet podarila Francu Nagodetu, ki je delal na njeni domačiji.
[2] Mišljeno kot glavni bivalni prostor, ogrevan s krušno pečjo.
