Jeseni 1929 se je Leopoldina drugič poročila z dvaintridesetletnim kovačem Bogomirjem Pečarjem iz vasi Kamnica pri Mariboru. Istega leta je kralj Aleksandar I. postal diktator, državo preimenoval v Kraljevino Jugoslavijo in jo razdelil na devet banovin. Maribor in Štajerska sta v okviru Dravske banovine prvič prešla pod Ljubljano, ki je Leopoldini in njenima otrokoma bilo ter ostalo tuje mesto.
Leopoldina in otroka so se takoj po poroki preselili v Kamnico pri Mariboru, takrat cvetočo vas s kar petimi gostilnami. Družina Pečar je najprej živela v lepi enonadstropni hiši z manjšim posestvom prav nasproti gostilne Scherak, ki jo je vodila Leopoldinina bivša svakinja. Leopoldina je hodila tja občasno pomagat, pogosto pa je hodil tja na pijačo in karte njen drugi mož. Bogomir je bil po očetu, bivšem kamniškem županu, solidno situiran, a si je želel še več. Dozidal je hišo in po hipotekah sodeč imel razne investicije, ki se niso izšle, in je leta 1936 bankrotiral. K temu je nekaj doprinesla vse hujša gospodarska kriza, precej pa je moral biti kriv tudi sam. V sodnem spisu Zp 722/46 namreč najdemo naslednjo izjavo kamniške vaščanke C. T.: “Njen drugi mož namreč ni hotel delati, temveč je raje popival. /…/ Se ni(-sta) dobro razumela, ker je bil pijanec in zapravljivec in je zapravil celo popreje eno hišo.” Od pol hektarja velikega Pečarjevega posestva v središču vasi je družini po bankrotu ostal le večji vrt in stara kovačija, nad katero so si uredili skromno stanovanje.
Družinsko življenje Pečarjevih si lahko kar živo predstavljamo iz spominov Leopoldinine hčerke Poldike: “Če nismo pojedli, smo bili že zelo kaznovani. Prosila sem odpuščanja, ker sem morala, za stvar, ki ni bila nič hudega. Nekoč je hotel učiti bratca molit, pa ker ni takoj znal, ga je udaril. Jaz sem rekla, tako ga ne boš naučil, če ga tepeš, in je še mene natepel. Mama je marsikaj doživela in tudi precej sem že slišala … in rad je pil. Preveč bi bilo kaj takega povedati, ker je pač tudi skrbel za nas in nam kaj kupil, kar nam je bilo v veselje.” Opisani dogodki so skrhali družinske odnose in tudi videz Leopoldine, ki je na fotografijah iz tega obdobja skromno oblečena in redko nasmejana.
Nemirno ni bilo samo življenje Pečarjeve družine, gospodarska in politična kriza je v tridesetih letih 20. stoletja zajela celotno Evropo. Na Štajersko je najbolj vplivalo dogajanje v nacistični Nemčiji, ki je po anšlusu Avstrije marca 1938 postala neposredna soseda Jugoslavije. Številni viri navajajo, da je večina prebivalstva v Mariboru in okolici komaj čakala, da pride firer in naredi red, še posebej pa je to veljalo za Kamnico. Eden od pomembnih tovarišev je po vojni v zaupni oceni zapisal: “/…/ 90 % prebivalcev je bilo za Hitlerja.” Župnijski kronist pa je zapisal, da so bile “zastave s kljukastimi križi v Kamnici /…/ seveda že davno pripravljene.” Med zagrizenimi nemčurji je izpostavil prav zadolženega Bogomirja, ki je novembra 1938 odšel iz Kamnice na delo v železarno in orožarno v Kapfenbergu. Tik pred tem je na ženo Leopoldino prepisal staro kovačijo, zadnji ostanek družinskega premoženja, kar se je sedem let kasneje izkazalo za usodno dejanje.
Pri političnem ocenjevanju Pečarjevih in drugih prebivalcev Kamnice tistega časa je prav in primerno upoštevati, da so jim dogodki na drugi strani bližnje meje obetali predvsem manjšo brezposelnost in boljše življenje. Gospodarska kriza v Kraljevini Jugoslaviji je bila vse hujša, zato se je krepila želja po povratku v dobre stare cesarske čase. To hrepenenje so podžigali tudi drobni dogodki, kot npr. dejstvo, da so morali v gasilskem društvu po močni centralizaciji jugoslovanske države namesto v domači gotici poročila izpolnjevati v še nedavno sovražni cirilici. Možem za omizji petih kamniških gostiln, ki so preživeli fronte prve svetovne vojne v avstrijski uniformi, se to pač ni zdelo smešno.
